Prejeli smo: Zoprni lirik

Moj prepir z Emico Antončič ni kaka svetovnozgodovinska zadeva, a javnosti se tiče, zato ga tudi nadaljujem (in, kar se tiče mene, zaključujem) javno.

Naj povzamem: Emica Antončič je prevedla in ponašila spis H. M. Enzensbergerja Zoprna lirika. V njej je med ponaševanjem ponatisnila med drugim tudi moj sonet Primerjalna književnost.

Zakaj sem ob tem postal zoprn?

Prikazala je moj sonet kot nekaj, kar ni. Da je primer »iznorevanja opolzke domišljije«, je napisala, torej nekaj trivialnega, nekaj literarno problematičnega.

Da bi dosegla ta učinek, je izpustila naslov soneta (pa tudi mojega imena ob pesmi ni navedla, kar bi morala in kar pri vseh drugih pesmih je).

Za uporabo te pesmi in še dveh mojih prevodov ni pridobila mojega soglasja. (Ki ji ga tudi ne bi dal. Ali naj soglašam, če se me uporablja za to, da se pokaže, kako je za razliko od »zelo resnega« soneta Mirana Jarca moj sonet primer druge skrajnosti, »opolzke«, ko to sploh ni?)

Gospa Antončič se izgovarja, da sme prosto razpolagati s tujimi pesmimi, če jih uporablja v »strokovnem delu«. Ja, ampak samo odlomke. Če pa to res drži brez pridržkov, je zadrega še večja: moji teksti postanejo integralni del njenega teksta in moram, če hočem spet razpolagati z njimi, za to, kot to piše v kolofonu knjige, dobiti pisno dovoljenje gospe Antončič. Ona od mene brez dovoljenja in brez odškodnine, kar, kolikor in kakor se ji »strokovno« zahoče, jaz od nje brez pisnega dovoljenja nič, in ne nazadnje, ne brez odškodnine, če se ji zazdi. Kar je res paradoks njenega »strokovnega dela« in založništva.

Ko sem v odprtem pismu proti temu protestiral, je bila gospa Antončič prizadeta. Težko razumem: saj vendar nisem jaz posilil njene pesmi, ampak ona mojo. Na precej načinov.

Zdaj mi piše v Književnih listih, kako se ob tem njenem početju nisem prav obnašal.

Ne bi smel njej, avtorici »strokovnega dela«, razlagati, kako naj razume mojo pesem. Posiljeni ne sme protestirati. Kam bi pa prišli, pravi gospa, »če bi pesniki predpisovali bralcem, kako morajo razumeti njihove pesmi …« (Ampak ona moje pesmi ni samo po svoje brala, ampak precej po svoje rabila). Potem pa, ogorčena nad mojo zoprnostjo, majčkeno laže pa olepšuje pa malo jemlje nazaj, ves čas pa se skriva za širokim hrbtom avtorja osnovnega teksta H. M. Enzensbergerja.

In ko sem kot njen prisilni, posiljeni in neplačani podizvajalec, ko nisem niti vedel, da sem prisoten v njenem »strokovnem delu«, vljudno predlagal, »da knjigo Zoprna lirika založba Aristej vzame iz prodaje«, me gospa Antončič, tokrat nadvse ogorčeno, uvrsti med cenzorje in prepovedovalce knjig. Menda sem napravil nepredstavljiv greh: »Da pa knjigo, ki promovira branje in ustvarjanje poezije, skuša spraviti s polic slovenski pesnik, je pa zares prav poseben dosežek.«

Draga gospa Antončič, ko bi se meni zgodilo, da bi napravil kakemu avtorju kaj takega, kot ste vi meni, bi knjigo sam umaknil in poskrbel, da spotika iz nove izdaje izgine. Pa opravičil bi se.