Tiskane izdaje
Roman Kristalni čas Lojzeta Kovačiča, ki ga je žirija literarnih kritikov pred nekaj meseci razglasila za najboljši slovenski roman zadnjih 25 let, se je med bralce najprej vrnil v novi, revidirani knjižni izdaji založbe Beletrina, zdaj pa prihaja še v obliki podlistka v časopisu Delo.
V prihodnjih mesecih bomo torej v Delu brali roman, ki v zgodovini slovenske literature zavzema posebno mesto. Leta 1991 je dobil prvo nagrado kresnik, petindvajset let kasneje pa še kresnika vseh kresnikov in obveljal za najroman tega obdobja. Izbrala ga je žirija, v katero so bili povabljeni vsi žirantje dosedanjih žirij, odzvalo pa se jih je 18.
O Kovačičevem literarnem opusu bi lahko rekli, da je literarizirana avtobiografija. Pisatelj je namreč obsesivno pisal o svojem življenju, obdeloval ga je skozi različne časovne izseke, različne tematike, različne aspekte. Na koncu se vsi njegovi romani in novelistične zbirke zlivajo v enotno pripoved o neki človeški eksistenci in usodi.
To velja tudi za Kristalni čas. Napisan je v obliki dnevnika in postavljen v obdobje med letoma 1988 in 1990, a avtor neprestano skače v času in se vrača v otroštvo, v rodni Basel, razmišlja o selitvi v Jugoslavijo, o svojem delu v Pionirskem domu, o bolezni (ima težave s pljuči), smrti, Bogu, veri.
Brez rezerve pa razkriva tudi svoje ljubezensko življenje. Prvi zakon, v katerem sta se mu rodila dva sinova, je propadel, imel je ljubici, a mu je ena umrla. Potem se je zapletel s kolegico iz službe, s katero se je že dolgo poznal, in izkazalo se je, da je to ljubezen njegovega zrelega življenja. Roman se končuje s »kristalnim stavkom«: »Zrelost je vse.«
Ko so Lojzeta Kovačiča kmalu po podelitvi nagrade kresnik vprašali, kaj je »raison d'être« Kristalnega časa, je odgovoril: »Človek med naključjem in nujnostjo. Naključje, da smo prišli na svet, ko pa vdihnemo zrak tega sveta, nas že vključijo v nujnost: v graditev civilizirane družbe, zakonov, predpisov.«
Pisatelj je o tem delu govoril tudi kot o »dokumentu o duši«. V intervjuju za Delo pa je dejal, da je »Kristalni čas nekakšna preprosta izpoved o osnovnih stvareh življenja, v katerem je glavno vlogo imela ljubezen«.
Kovačičevo življenje in literaturo je usodno zaznamovalo to, da je bil »tujec«, »prišlek«, da je zrasel v eni kulturi in jeziku, potem pa je bil vržen v drug jezik in kulturo. O sebi je dejal, da je »rojen v Baslu, na svet pa sem prišel v vasi Cegelnica« na Dolenjskem. Rodil se je namreč 9. novembra 1928 v švicarskem Baslu. Njegova mama je bila Nemka, oče Slovenec. Ker niso imeli urejenega državljanstva, so bili leta 1938 iz Švice izgnani nazaj v Jugoslavijo, najprej so se znašli v Cegelnici, pozneje pa v hudi revščini v enosobnem stanovanju na Starem trgu v Ljubljani, kjer je Kovačič obiskoval osnovno šolo, gimnazijo in pedagoško akademijo. Leta 1944 mu je umrl oče, nato pa je nova jugoslovanska oblast pregnala še njegove domače v begunsko taborišče v Avstriji in tam je umrla tudi mama.
Lojze je sicer ostal v Sloveniji, vendar je imel kot sumljiva oseba nenehne težave z oblastjo. Tri mesece leta 1945 je bil zaprt in leta 1947 v JLA pred vojaškim sodiščem obsojen na pol leta disciplinskega bataljona. Po vrnitvi iz vojske je delal kot novinar dopisnik pri Mladini, nato je bil urednik podjetniškega časopisa, od leta 1963 do upokojitve pa je bil zaposlen kot umetnostni pedagog v Pionirskem domu v Ljubljani.
V petdesetih letih je imel hude težave z oblastjo, konec šestdesetih pa je postopoma postal priznan in cenjen avtor. Leta 1969 je za roman Deček in smrt prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1973 pa Prešernovo nagrado za prozno delo Sporočila v spanju – Resničnost.
Njegova pomembnejša dela so Ljubljanske razglednice (1956), Ključi mesta (1967), Deček in smrt (1968), Sporočila v spanju – Resničnost (1972), Pet fragmentov (1981), Prišleki (trilogija 1983–85), Basel (1986), Prah (1988), Kristalni čas (1990), Zgodbe s panjskih končnic (1992), Vzemljohod (1993), Književna delavnica – šola pisanja (1997), Otroške stvari (2003) in Tri ljubezni (2004).
