Tiskane izdaje
»Morda se bo slišalo nenavadno, ampak poezija ni najpomembnejša stvar v življenju – prijateljstvo in ljubezen sta vredna več kot deset Dantejevih Božanskih komedij.« Tako pravi čilski pesnik Raúl Zurita, ob Andreju Brvarju letošnji častni gost festivala Dnevi poezije in vina.
Zurito je zaznamovala diktatura Augusta Pinocheta, ki je leta 1973 z državnim udarom zrušil vlado Salvadorja Allendeja. Pesnik je šest tednov preživel v zaporu, kjer je bil podvržen mučenju, številni njegovi tovariši pa so bili ubiti ali so izginili.
Po izpustitvi na prostost je bil po njegovih besedah le še senca samega sebe, v tem času se je celo z razbeljenimi noži opekel po obrazu, da bi z okruški spomina rekonstruiral dogajanje.
»To obdobje je zmeraj z mano, moja naloga pa je hkrati preprosta in zapletena – skušam razvozlati, ali sta osebe tik pred smrtjo do zadnjega trenutka obvladovala strah in groza ali jim je uspelo tik pred tem doživeti predsmrtno olajšanje.«
Politična umetnost
Z nekaj čilskimi kolegi je ustanovil umetniško aktivistično gibanje Cada (Colectivo de acciones de arte), katerega delovanje je bilo usmerjeno v politično umetnost, s katero so se upirali Pinochetovemu diktatorskemu režimu. Leta 1982 je z letali na nebo nad New Yorkom izpisal pesem Nueva vida (Novo življenje), med oblaki so se pojavili verzi Moj Bog je sneg, moj Bog je ne, moj Bog je prevara, moj Bog je mrhovina, moj Bog je raj ..., desetletje kasneje se je v sipinah puščave Atacama pojavil stavek Ni pena ni miedo (Ne bolečina ne strah), ki je zaradi velikih dimenzij viden le iz zraka.
»Nisem katoličan, nisem kristjan, nisem veren, če Bog obstaja, je to najbolj kruto in sadistično bitje, saj dopušča, da svetu občasno zavlada neverjetno zlo. Kljub temu pogosto molim za žrtve, ki so skoraj brez sledu izginile v številnih državah, in tudi za njihove krvnike,« je povedal Zurita. Se čuti privilegiranega, da mu je uspelo preživeti, še zlasti, ker lahko zaradi izjemnega pesniškega daru priča tako zase kot za druge, ki so bili bodisi ubiti ali nimajo takšnega umetniškega daru? »Vem, da nekateri pesniki in intelektualci mislijo, da so glas drugih, tistih, ki po njihovem ne znajo artikulirati misli, vendar so to zame prevaranti. Vsak počne tisto, kar lahko in zna, in to počne zgolj v svojem imenu.«
Tudi sicer imata poezija in umetnost nasploh po njegovem obenem ustvarjalno in uničujočo vlogo in takšen ljubezensko-sovražni odnos ima tudi sam do lastne poezije. »Naša naloga ni samo v tem, da pišemo pesmi ali slikamo slike, umetniška dela so razvaline, ki opozarjajo na okrutne zgodovinske dogodke. Iliada je izjemna pesnitev, vendar bi bilo veliko bolj razveseljivo, če nikoli ne bi bila napisana, ker bi to pomenilo, da se vse opisane grozote niso zgodile.«
Umetnost tudi onemogoča pozabo. »Veliko stvari sem hotel pozabiti, nato pa ugotovil, da to ni mogoče in da je najpomembnejše, kaj naredimo s spomini. Tudi to je težko poslanstvo, pri nas nikoli ni prišlo do sprave in pomiritve, diktaturo je nadomestil odtujen neoliberalni družbeni model, v katerem so nekdanje vrednote pozabljene, manipulacija s spomini pa je prav diabolična. Če bi imel zdaj na voljo nekaj letal, bi na nebu nad Ptujem izpisal besede strast, ljubezen, solidarnost, tovarištvo in lepota.« Namesto pesmi in slik si želi, da bi bil ves svet ena sama pesem ali slika.
Poezija kot religija
Drugačen pogled na poezijo ima izraelski pesnik in pisatelj Amir Or. »Zuritov vidik je romantičen, vendar so pesniki še kako pomembni, saj opravljajo pionirsko delo odkrivanja novih stvarnih in imaginarnih svetov ter tudi vmesnega navidezno praznega prostora med njimi.«
Pomembni so v diktaturah in demokracijah, saj so te pogosto zgolj utvara in prevara oziroma navidezna svoboda, ki se utaplja v praznem potrošništvu. Tudi sicer je treba biti pazljiv pri lahkotnem poimenovanju družbenih sistemov, pogosto so v razsvetljeni avtokraciji veliko bolj cenili umetnost in svobodo mišljenja kot v tako imenovanih demokracijah.
Poezija je po Orjevem mnenju podobno kot religija arhetipsko eminentna človeku, tega ni mogoče izbrisati, zaradi česar ni razloga za zaskrbljenost. Naj se zdi današnji čas še tako prozaičen, bodo vedno obstajali ljudje, ki bodo hoteli vedeti več oziroma bodo vsak fenomen analizirali s poetičnimi orodji.
»Pri tem ni pomembna kvantiteta. Če bosta na svetu ostala le dva človeka, ki bosta pisala in brala poezijo, bo to dovolj, da človeštvo preživi,« je poudaril Or. Tukaj ne gre zgolj za abstraktna vprašanja; njegovo združenje Helicon in hebrejsko-arabska pesniška šola dokazujeta, da državni in zlasti nacionalni konflikti niso primarni, temveč artificialni, medtem ko je zunaj divjalo nasilje, so arabski in judovski pesniki, ki so bili izbrani po meritokratskih merilih, našli skupne točke, ki jih politika še dolgo ne bo sposobna identificirati. To ne nazadnje dokazuje dejstvo, da je država kritizirala Izrael, palestinske oblasti pa so zavrnile kakršnokoli sodelovanje z njimi.
Veliko bolj odmaknjen od kriznih žarišč je Togara Muzanenhamo, eden najbolj eminentnih afriških pesnikov srednje generacije, ki živi v Zimbabveju na kmetiji daleč od prestolnice Harare. Kmetijo zelo redko zapusti, praviloma enkrat letno za nekaj dni. »Morda je za nekatere udeležba na takšnih pesniških festivalih rutina, zame pa je vsako takšno vabilo kot veliko božično darilo, ki se ga zelo veselim in razmišljam o izkušnjah še veliko mesecev po vrnitvi domov,« je povedal.
Šolanje v Parizu in Haagu, kjer se je namesto študija ekonomike poslovanja posvetil pisanju poezije, mu je prineslo nekaj mednarodnih izkušenj, vendar se še vedno najboljše počuti na domačem posestvu. Pravzaprav ga je za dalj časa zapustil le ob izpopolnjevanju pisanja v Veliki Britaniji, zdaj pa veliko bolj uživa v urniku, ki mu ga ne pišejo metropole, temveč savana. In vreme. »Če se zjutraj na nebu pojavijo deževni oblaki, bo moj razpored opravil ves teden drugačen, kot sem si ga zastavil, vedno pa najdem čas za pisanje.«
Pesmi in aktualni poudarki
K papirju in nalivnemu peresu – računalnik uporablja le takrat, ko pripravlja pesmi za tisk – sede bodisi zjutraj ali zvečer in tudi takrat so v ospredju impresije iz narave ali okoliških vasi. Kot v zadnji zbirki Gumiguru, ki pomeni deseti mesec koledarja plemena Šone, v kateri je prelil v pesmi svoje vtise, ki so razpognjeni na celotno desetletje. Številni afriški pesniki tako ali drugače vpletejo v svoja dela aktualne družbene poudarke, sam pa se od tega distancira. Po njegovem so vse afriške države v postkolonialnem času soočene z izjemnimi izzivi, kako spet najti lastno identiteto, kar ne bo hiter proces, kot so se nekateri nadejali, temveč bo trajal vsaj nekaj desetletij.
Tudi sicer je zelo zadržan. Kljub številnim nagradam in priznanjem ima še vedno tremo pred nastopi v živo, in tudi na Ptuju je bilo tako. »Moja zadržanost je lahko problem, ne nazadnje mi celo med pisanjem prihaja na misel, kako moram izoblikovati misel, če je bom nekoč prebral pred občinstvom, kar je precejšen hendikep. Vendar se zadeve počasi spreminjajo,« je povedal v smehu. Presenečen je nad zbranostjo, spoštljivostjo in navdušenjem slovenskega občinstva, pravzaprav se ne spomni, da bi bil sprejem kje drugje tako entuziastičen.
To ga zelo veseli, saj ima poezija relativno skromen domet. Tudi in predvsem v njegovi državi, kjer se založbe redko odločijo za izdajo pesniških zbirk, od njegovih treh knjig je denimo v knjigarnah mogoče dobiti le eno, saj sta bile drugi dve izdani v tujini. Tudi bralcev poezije je v Zimbabveju malo, a to ga ne ovira pri pisanju. O svetlobi, sencah, drevesih, zemlji, letnih časih pa o velikih in predvsem majhnih, obrobnih, skoraj nevidnih dogodkih. »Poezija mi je bila vedno pri srcu, šele ko sem začel brati sodobne pesnike, pa sem jo lahko tudi začutil. Iz teh pesmi lahko razberem, kako se vrti ali miruje današnji svet, in identično ga razbiram tudi sam.«
Ob Raúlu Zuriti je bil častni gost festivala pesnik, publicist in urednik Andrej Brvar, ki je v zadnjih letih prejel številne nagrade, med drugim Glazerjevo in Kajuhovo ter nagrado Prešernovega sklada in veliko Prešernovo nagrado. Na festivalu je predstavil tudi svojo obsežno antologijo Transverzala: od Slikanice do Materiala, ki jo v založbi Beletrina predstavljajo kot »dolgo in razgibano pesniško odisejado ustvarjanja, zorenja in poetoloških preizpraševanj, ki so kot pesniška metagovorica ali pa v obliki esejev in pisem vtkani v pesniško tkivo njegovih zbranih del«.
»Ob takšni zbirki ima človek različne občutke. Od nostalgije, saj sem se, ko sem pripravljal knjigo, sprehajal skozi svoje celotno življenje, do vprašanja, ali je to konec pisanja. Ne nazadnje je pisanje poezije povezano s človekovo vitalnostjo in intenzivnostjo doživljanja, kar z leti bledi,« je povedal Brvar, ki bo kmalu prejel še eno nagrado – nocoj mu bodo v okviru Veronikinih večerov v Celju podelili zlatnik poezije za življenjski pesniški opus in ustvarjalni prispevek slovenski literaturi.
V obrazložitvi so zapisali, da je Brvar očaran nad čudežem, nad skrivnostjo življenja, enkratnostjo človeške identitete in bivanja. Zato je pesnik reke življenja in svojo eksistenco doživlja bolj z epsko izpovedjo kot lirično prizadetostjo. Sam je povedal, da je slika temeljni element njegove poezije in da so ga slikarji naučili gledati svet z estetskimi očmi. Zato je prvo pesniško zbirko naslovil Slikanica.
Takrat in pozneje je slika zanj najboljše izrazno sredstvo in realni svet je celota pesnikove izkušnje. Njegov programski verz je nedvoumen: Vse je pesem. A pesem nastane, če izraža njegovo izkušnjo v vsakdanjosti, kar kaže, da je avtor v ljubezenskem razmerju z življenjem. Njegova poezija je skorajda njegova biografija, je »senca in sonce, plus in minus«, je hudomušno dodal.
Ni naključje, da je Andrej Brvar uredil prvo antologijo slovenske poezije v prozi, torej pesniške oblike med poezijo in prozo. Najprej je še pesnil v prostem verzu, nato pa se je dokončno odločil za poezijo v prozi. Je prvi avtor med dosedanjimi prejemniki zlatnika poezije, ki ga ni mogoče umestiti med pesnike tradicije in avantgardiste.
Je samosvoja pesniška osebnost z izrazito individualno poetiko, zato je literarna javnost včasih težko vstopila v njegov pesniški svet. In to kljub njegovemu vitalizmu kot osnovnemu življenjskemu občutju in njegovemu pesniškemu potovanju, ki zna takšno ali drugačno refleksijo pripovedovati in premišljevati hudomušno ali elegično, s pesniško zgodbo, ki je zanj premagovanje ega, erosa in zla.
Njegov pesniški material so drobna dogajanja življenja. Zato v naboru pesniških snovi ne manjka dnevniških družinskih zapisov, presunljivih spominskih utrinkov, aforističnih izrekov, liričnih prebliskov, a tudi šaljivih komentarjev. Še posebej podoživlja naravo in letne čase.
Njegov radoživi, svetli odnos do življenja mu je kajpak najbolj približal sonce poletja. A simbolika letnih časov je najbolj prepoznavna v njihovem kroženju, rojevanju in umiranju. To molovsko melodijo letnih časov pesnik zdaj bolj sliši tudi kot melodijo minljivosti, a vendar še vedno s sproščenim doživljanjem življenja, ki je zanj čudežni dar. Peter Rak
