Tiskane izdaje
Jungova Psihologija in alkimija je obsežno delo in je namenjeno središčenju, določanju mesta, na katerem se v svoji podobnosti srečajo in najdejo raznorodne stvari. Gre za sekantno točko človekove duhovne notrine in zgodovinskega dogajanja. Taka je vsaj ambicija tega dela. Avtor sooča individuacijski proces človeka z alkimijo.
Jung že na začetku ne pusti nobenega dvoma o pravilnosti njegove trditve, da je duša nekaj najtemačnejšega in najskrivnostnejšega, s čimer ima opraviti naše izkustvo. Z njo se znanstveno soočimo v analitskem procesu. Gre za dialektično soočenje med zavestjo in nezavednim.
Gre za iskanje in določanje »celovitega človeka«. To je vsebina pojma homo totus, tako zdravnikovo prizadevanje kot pacientovo iskanje se usmerja v skritega celovitega človeka, pravi. To doseči ali dosegati je težko, priljubljenejša je praksa tako imenovane sektorske psihologije, kjer posameznemu sektorju ni treba vedeti, kaj je v drugem. Gre za problem splošne vzgoje Evropejcev in racionalističnih sistemov ter vladajočih religij, ki bi se morale zavedati, da se nanašajo tako na zunanjega kot na notranjega človeka.
Jung krščanstvu v tem smislu zelo neposredno očita nazadnjaški razvoj. Namen zahteve po imitatio Christi, po posnemanju Kristusa, da bi mu postali podobni, je bil razvijati in povzdigovati lastnega notranjega človeka, verniki pa so jo naredili za kultni objekt, ki je zunaj njih. Poanta Kristusa je, da je grehe sveta vzel nase, in ko ta zgled postane zunanji, postane zunanji tudi posameznikov greh, in ponudi se mu lagoden način prelaganja grehov na Kristusa.
Mimo duše življenje obvisi v zunanjosti in, pravi Jung, vernik ne bi smel zanikati dejstva, da obstajajo somnia a Deo missa, od Boga poslane sanje, in z njimi razsvetljenje njegove duše. Teh ni mogoče speljevati na zunanje vzroke. Duša mora v sebi imeti možnost nanašati se na Božje bistvo. Gre za neko skladnost, za neko ujemanje, in Jung to psihološko izraženo imenuje arhetip božje podobe. Odločilni motivi (impulzi) lahko ne prihajajo iz krščanstva, temveč iz nezavedne in nerazvite duše, ki je nadvse poganska in arhaična.
Od začetka
Sploh je Jungova teza, da bi krščanstvo moralo spet začeti od začetka. Psihologija ustvarja možnosti za boljše razumevanje obstoječega, odpira oči za smiselnost dogem. Duhovito pripomni, da psihologija ne uničuje hiše, temveč ponuja nove stanovalce, kajti ustvarja možnosti za boljše razumevanje obstoječega; duša je namreč naturaliter religiosa, po naravi religiozna.
Simbol Kristusa je za psihologijo največjega pomena, kolikor je on nemara najvišje razvit in diferenciran simbol sebstva. Tu je razmerje med dobrim in zlim in sebstvo je združitev nasprotij, teza, antiteza in sinteza hkrati. Toda doživljaj nasprotja nima nič skupnega niti z intelektualnim uvidom vanj niti z njegovim prilaščanjem. Prej bi ga lahko imenovali usoda.
V tej resnici lahko nekdo prepozna Kristusa, drugi Budo, tretji ... Z doživljanjem antinomičnosti gre tudi izkustvo celovitosti. Ko preiskujemo antinomičnost človeške narave, na dnu pridemo do izvirnega greha. Tega, pravi Jung, ne kaže napihovati, kajti če ga, lahko pristanemo v zdravniški ordinaciji namesto v božjem kraljestvu. Toda vseeno sta zlo in dobro v sebstvu bliže kot enojajčna dvojčka. Tako pridemo do osrednjega aksioma alkimije, namreč, da eno postane dvoje, in dvoje troje, in iz trojega eno postane četvero.
Jung tu nekje zapiše, da je alkimija podvodni tok krščanstva. Potem poda primere številnih simbolov; kaj, na primer, pomeni zmaj – serpens mercurii. Opredeli, kako htonična ženska narava pokriva polje nezavednega in kako se to postavlja v opozicijo zavesti.
Razmerje nezavednega do zavesti, pravi, ni kratko malo razmerje nasprotja, temveč je nezavedno bolj ali manj modificiran soigralec oziroma nasprotnik zavesti. To nenavadno dejstvo, pravi Jung, je očitno povezano z utelešenjem čisto duhovnega boga v človekovi zemeljski naravi, ki ga omogoči spočetje Svetega Duha v uterusu Beata Virgo.
Duhovno, moško, se skloni k spodnjemu, zemeljskemu, ženskemu, zato mati, ki je predhajala svetu očeta, v združitvi z moškim načelom ob pomoči človeškega duha (filozofije) rodi sina, vendar ne nasprotje Kristusu, temveč njegov htonični korelat, ne bogočloveka, temveč pravljično bitje, čigar narava se ujema z naravo pramatere. Spodnji sin se imenuje salvator macrocosmi. Tako umerjeno dramatično dogajanje je potekalo v teminah alkimije, pravi Jung.
Potem je tu
Tu je tudi simbol drevesa, ki v alkimiji pomeni simbol hermetične filozofije. Človek se spoprijema s svojo senco, s temačno polovico svoje duše, ki se je želimo znebiti s projiciranjem: bodisi vse nečednosti prevalimo na soseda (ali drugega bližnjika) bodisi jih prepustimo kakemu božjemu posredniku.
Ostane pa nekaj resnic: brez greha ni kesanja, brez kesanja ni odrešujoče milosti. V konfliktu z zaupanjem v Boga čakam, da se iz konflikta porodi rešitev. Jung to resnico izpelje, potem, ko opiše proces spopadanja s temačno polovico osebnosti.
Vse to so bile temeljne teme alkimije. Njeno vodilo je bilo: ničesar preveč, vse dobro je v pravi meri. Astrologija in alkimija sta se ukvarjali s tem, da most, ki vodi k naravi, ne bi začel razpadati. Velika tema cerkve je imitatio Christi, posnemanje Kristusa, medtem, pravi Jung, alkimist v samoti in mračni problematičnosti svojega dela, »ne da bi povsem jasno vedel ali celo hotel, posega po nezavednih in naravnih predpostavkah svojega duha in bistva«. Alkimisti so s samoironijo o sebi skovali izraz obscurum per obscurius (temno s temnejšim), iz česar se je razvil očitek o mračnjaštvu alkimistov.
O sanjskih simbolih
Jung se ukvarja z idejo, da so arhetipske podobe sanjski simboli individuacijskega procesa. V njih se dogaja postopek osredinjanja, vzpostavljanja novega središča osebnosti. Tam je središčna točka sebstvo, vendar ne le to, temveč obsega tudi nezavedno in zavest. Je središče te totalitete, kot je jaz središče zavesti.
Jung si je raziskavo tega zastavil kot znanstveni projekt, ki ima (ali naj bi imel) objektivni značaj. Zbral je gradivo o več kot tisoč sanjah in vizualnih vtisov znanstveno izobraženega mlajšega moškega. Obdelal je štiristo sanj iz približno desetmesečnega obdobja. Potem je za vsak prizor obdelal simboliko mandale. Od tu Jungov tekst postane tehnično analitičen in ga ni mogoče povzeti pod skupnimi imenovalci. Še več. Če rečemo, da si bo bralec moral ustvariti svojo sliko in svoje mnenje, bi bilo videti, kot da se izmikamo oceni.
V resnici je ta vtis pravilen, kajti ta del knjige deluje v navzkrižju z najavljeno namero po znanstveni metodi in pisec teh vrstic v branju ni mogel najti miselnega oporišča, iz katerega bi lahko razvil primerjave. Tu so izrazi in primerjave kot: začarani krog, sublimacija kot vzpenjanje po stopnicah, regresija, združevanje planetov v Merkurju, Merkur kot htonični bog razodetja, aqua nostra.
Tu so obredni in magični krogi mandale, tek v krogu, nihajna ura, tu so dotiki z gnozo, ideje o anthroposu, pleroma, monade (te spominjajo na Leibniza) in iskre svetlobe. Tu je omenjanje slike Fausta pred čarobnim ogledalom, pravzaprav Jung v knjigi predstavi precej simboličnih slik starih alkimistov, ki so najmanj zanimive, v njegovi razlagi pa zanj tudi poučne.
Tu, če nadaljujem, je ideja kvadrature kroga, pa osredotočenje na sredino ali cirkumambulacija. Tu je primerjava sebstva s Kantovo »stvarjo na sebi«, sledijo pa simboli sebstva. Govor je tudi čisti vodi kot najčistejši vodi, ki je sopomenka za diamant in narobe.
Z vsem skupaj gredo odrešenjske predstave o alkimiji. Jung pove, da je alkimija v 18. stoletju kljub temu propadla, tako rekoč zamrla. Omenjena metoda obscurum per obscurius (temnega s temnejšim) ni mogla več konkurirati razsvetljenskim idejam, samemu razsvetljenstvu, ki je stavilo na prispodobo »več luči«. Reči moramo in tudi Jung je to opazil, da so se alkimisti v začetku precej zgledovali po starogrških filozofih narave in pitagorejcih. V stari klasični alkimiji sta bili naravoslovna empirija in mistična filozofija, pravi Jung, še nerazločljivi.
Nekje konec 16. stoletja se je začel proces razdruževanja in naravno se ločilo od mitskega. Alkimija je opisovala proces kemijskih sprememb in poznala štiri faze: melanosis (črnjenje), leukosis (beljenje), xanthosis (rumenenje) in iosis (rdečenje). Ta razdelitev procesa se imenuje četverjenje filozofije in ustreza štirim lastnostim: vročega, hladnega, vlažnega in suhega, ter štirim elementom: zemlje, vode, zraka in ognja.
Tu so še drugi pomembni simboli. Kamen pomeni filozofsko vodo oziroma je prima materia. Voda je merkur filozofov. Med opravljanjem kemijskega eksperimenta je laborant imel psihološko doživetje. Alkimističnega postopka ni mogoče poznati, razen če je božji dar.
Alkimisti so slutili, da je njihovo delo vedno povezano s človeško dušo. Kamen (lapis) je pravzaprav sopomenka za človeka. In ta je bil za Junga predmet preiskovanja, v tem delu skozi perspektivo materie prime, skozi mite in simbole. Vpogled v alkimijo pa je skušal dokazati, da med človekom in naravo obstaja most in da so to sporočila nezavednega.
