Tiskane izdaje
»Med drugim me pri materi jezi tudi to, da si ne more zapomniti nič res pomembnega,« pravi lik Nine na začetku stripa Očetnjava (Modrijan, prevod Maja Novak). Ninina mati ima dobre razloge za amnezijo – preživeti poskuša tako, da poskuša pozabiti.
Tisto, kar poskuša mati pozabiti, je družinska kalvarija, položena na krvavo panoramo jugoslovanske zgodovine. Poskuša pozabiti na moža terorista, hiško v kanadskem Wellandu, strah, tesnobo, begunstvo in vse, kar se je zgodilo njeni družini.
Toda njena hči Nina Bujnevac noče privoliti v pozabo. Nasprotno, zdi se ji, da se mora najprej spomniti. Tako se pogumno poda v raziskavo in sestavlja puzzle, ki se imenuje oče. Preteklost se vrti v napetih in mrakobnih črno-belih sličicah, ki sestavljajo avtobiografski, »dolgometražni« strip Očetnjava. Prva primerjava, ki pride na misel, je Perzepolis Marjane Satrapi, najbližja domača vzporednica pa bi bile morda Balkanalije Samire Kentrić.
Ko se teroristična
Vzdušje v njihovem domu je bilo skrajno tesnobno: oče vodi domov čudne tipe, se napija in ustrahuje družino, prestrašena mati pa potiska pohištvo pred okna spalnice, ker se boji, da bo kdo skozi okno vrgel bombo v spalnico. Ko je materi vsega dovolj, s hčerama pobegne nazaj v Jugoslavijo, medtem ko mora mali Petey ostati z očetom v Kanadi.
Nina se tako pri dveh letih znajde pri dedku in odločni komunistični babici, ki v rojalističnem zetu vidi pravega vraga, največjega zločinca po Hitlerju. Zle slutnje se uresničijo, ko Peter Bunjevac leta 1977 umre v bombni eksploziji. S še nekaj kolegi je pripravljal bombne napade na jugoslovanska veleposlaništva v Kanadi in ZDA. A potem je šlo nekaj narobe in v kleti, kjer so se zbirali »lovci na Tita«, je bomba prehitro eksplodirala ...
Kakšen odnos naj ima torej otrok do očeta, ki je bil nacionalistični skrajnež in terorist? In kakšen do domovine, ki je skrajno zapletena, njena zgodovina pa tragična, krvava in nasilna? Kako povedati zgodbo, da ne bo izzvenela kot sentimentalna patetika? Nina Bunjevac je hotela povedati zgodbo čim bolj nevtralno. Ustvarjanje stripa Očetnjava je bilo zanjo kot nekakšna psihoterapija: »Ves čas sem se zelo trudila, da bi bila zgodba, ki jo pišem, povedana objektivno, kar me je pripeljalo do tega, da sem se počutila kot v psihiatrovi ordinaciji v dveh vlogah hkrati – psihiatra in pacienta.«
Razumeti, ne obsojati
Nina Bunjevac, kot omenjeno, očeta noče obsojati, temveč razumeti. Zato se je treba podati daleč v preteklost. V njenih stripovskih sličicah izvemo, da se je Peter Bunjevac rodil v vasi Bogićevci na Hrvaškem leta 1936. Odraščal je v družini, zaznamovani z nasiljem. Potem je prišla druga svetovna vojna in z njo strah, da bodo ustaši poslali njihovo družino v Jasenovac.
Tam je naposled končal Petrov oče, Ninin dedek. »Zdi se, da je bilo vse, kar je kdaj videl, spoznal in doživel, prežeto s strahom in nasiljem,« komentira očetovo otroštvo avtorica stripa. Nič čudnega, da je deček, ki je medtem izgubil še mater, postajal čuden, da je mučil živali, zavijal vrat goskam, mačke pa metal v ogenj.
Vmes si avtorica stripa privošči še globlji zgodovinski ekskurz, poskuša ugotoviti, od kod izvira sovraštvo med Srbi in Hrvati, od kod nacionalizem in ekstremizem. Tu strip postane čitanka balkanske zgodovine.
Očetnjava ga je stala glave
Stari starši so Petra poslali v vojaško šolo, ker so menili, da bo vojaška disciplina rešila njegove težave. Toda fant je po zidovih pisal take stvari, kot je »Živel drug Đilas«, zaradi česar so ga vrgli iz vojske in ga pod pretvezo, da je vohunil, spravili v zapor. Ko so ga izpustili, se je izselil v Kanado, tam pa je, sam in osamljen, sklenil, da si bo s časopisnim oglasom našel dopisne prijatelje v domovini. Naveže stik z Momirko, Sallyjino mamo. Potem si začne dopisovati s Sally, »počasi gradi zaupanje in se ji prikazuje v najlepši luči«. Ona, stara vsega sedemnajst let, privoli v poroko.
Nedolgo zatem bralec izve, da Očetnjava iz naslova ni samo Jugoslavija, Očetnjava se je imenovala tudi četniška teroristična organizacija, ki je pripravljala atentate in katere cilj je bil znova pripeljati na oblast jugoslovanskega kralja. Petra Bunjevca je članstvo v rojalistični teroristični celici stalo glave, kot že vemo. Konec stripa je rahlo nenavaden in drugačen od preostanka stripa, sanjski in odprt.
Glavne so ženske
Čeprav je naslov knjige Očetnjava, so ženske njene glavne protagonistke, predvsem Nina, njena sestra Sara, mama Sally, babica Momirka – njihova zgodba je jasna in se dogaja v realnem času, očetova zgodba pa je res samo puzzle, časovno in vsebinsko jo obdaja nekakšna irealna avra. Ninin odnos do očeta je zapleten, očitno je, da šele skozi strip ustvarja odnos do njega in išče pomiritev z njim. Kot osebnost bode v oči babica Momirka, odločna komunistka, polna strahotnih vojnih zgodb in tista, ki je nekako glava družine.
Občudovanja vredna je predvsem risarska tehnika, uporabljena v tem stripu. Gre za natančno črtkanje in pikčenje v kombinaciji z enobarvnimi črnimi in belimi ploskvami, s čimer Nina Bunjevac ustvarja svoje monokromatske sličice. Druga opazna stvar je, da je delala po starih fotografijah, kar ustvarja svojevrsten »fotorealistični« slog. Eden od recenzentov je zapisal, da so njene črno-bele podobe »kot ekspresionistični horor film« ter da odlično prevajajo občutek tesnobe, groze in obupa.
Ko govorimo o pripovednem stilu Nine Bunjevac, omenimo še njen zelo zanimivi odnos do časa. Konstuira ga v sklenjenih krogih, podzgodbah, ki se v določenih točkah sekajo in prepletajo, kar je zelo zanimivo ... To dodaja pripovedi občutek napetosti, suspenza in tragedije.
Na koncu opozorimo, da Nina Bunjevac piše in riše knjigo za tujega bralca, kajti jugoslovanskemu marsičesa ne bi bilo treba pojasnjevati. Ko govori o svojem sprejemu k pionirjem, med drugim zapiše: »Povprečnemu jugoslovanskemu otroku je sprejem med Titove pionirje pomenil toliko kot Judom bar micva ali katolikom prvo obhajilo. Pionirka sem postala v letu Titove smrti, ali, kot bi rekla večina moje generacije, v letu, »ko je vse šlo k vragu«.
Da piše za tujega bralca, najbrž ni nenavadno, saj od sedemnajstega leta živi v Kanadi, strip pa je izšel pri založbi Jonathan Cape, ki je del skupine Penguin Random House. Prejel je kanadsko nagrado Douga Wrighta za najboljši strip.
