O alzaškem avtorju ne vemo veliko, približno letnico smrti, nič določnega o njegovem stanu, jasno pa je, da na srednjeveški književni Parnas brez dvoma s svojim večnim motivom sožitja radosti in trpljenja, ljubezni in smrti sodi Tristan Gottfrieda von Straßburga, mitološka zgodba, katere različice se pojavljajo v številnih evropskih pesniških tradicijah, odmevi pa nasploh v zahodni kulturi.
Založba Univerze v Novi Gorici je konec prejšnjega leta izdala prozni prevod 19548 verzov znamenite pesnitve, ohranjene v enajstih rokopisih in osemnajstih fragmentih. Zahtevni prevod je opravil Simon Širca, sicer profesor na oddelku za fiziko ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko.
Legenda o Tristanu in Izoldi, sporoča založba, zgodba o neobvladljivi strasti med nesojenima zaljubljencema, o navzkrižju njune zakonolomne ljubezni z družbenimi normami in o njuni tragični smrti, že vse od zgodnjega srednjega veka prenika v vse tokove evropskega umetnostnega izročila.
Richard Wagner je s svojo glasbeno dramo Tristan in Izolda dosegel enega od vrhuncev človeške kulture v glasbi, na srednjeveški književni Parnas pa poleg Parzivala Wolframa von Eschenbacha, ki ga je založba prav tako v prevodu Simona Širce izdala pred tremi leti, nesporno sodi tudi Gottfriedov Tristan.
Tristan v izvirniku obsega 19.548 verzov.
Knjiga prinaša živahen, tekoč prozni prevod izvirne pesnitve v 19548 verzih, ki priča o Gottfriedovem odličnem poznavanju retorike, glasbe, lovskih tehnik, teologije in prava; vse to je nevsiljivo umeščeno v okvir usodnega ljubezenskega trikotnika, vprašanja zakonske stanovitnosti in podložnikove zvestobe vladarju, ter je podano z razgibano in dinamično pripovedjo z večno aktualnim sporočilom. Prevajalec je priskrbel več kot 600 opomb pod črto, delo dopolnjuje 33 ilustracij iz srednjeveških rokopisov.
Širca v spremni besedi k prevodu zgodbe, v kateri je ljubezen tista sila, ki zaljubljenega viteza in njegovo izvoljenko potiska onkraj sprejetih moralnih vzorcev, navaja, da sta v motivu Tristana in Izolde »neločljivo povezana radost in trpljenje, ljubezen in smrt. Gottfried že v prologu ugotavlja, kako ključna je za pristno ljubezen bolečina neizpolnitve in hrepenenja, kajti srce 'šele skoznjo postane to, kar je'«, ob tem pa dodaja intepretacijo Denisa de Rougemonta, ki je v študiji Ljubezen in Zahod nesrečno ljubezen kot stalnico v zahodnem pesništvu od trubadurjev dalje razložil takole: »Ljubezen in smrt, pogubna ljubezen: resda to ni vsa poezija, je pa vsaj vse tisto, kar je priljubljeno, kar je v naših književnostih najbolj ganljivo; in v naših najstarejših legendah in najlepših pesmih. Srečna ljubezen nima zgodovine. So zgolj romani o usodni ljubezni, to je ljubezni, ki jo ogroža in obsoja življenje sámo. Zahodna lirika ne povzdiguje čutnega užitka in ne plodnega miru zakonskega para. Bolj povzdiguje ljubezensko strast kakor izpolnjeno ljubezen. Strast pa pomeni trpljenje. To je najpomembnejše.«
Prevajalec, k je prevod opravil po sodobni kritični izdaji založbe Deutscher Klassiker Verlag, dodaja: »Gottfried ima v svojem pesniškem arzenalu vsa orožja – in jih tudi neutrudno vihti: rimo in notranjo rimo, asonanco, aliteracijo, ponavljanje besed, anaforo, vzporedje, hiastično skladnjo in podobno. Prozni prevod je seveda primoran žrtvovati večino takšnih slogovnih sredstev. Prevajalski boj s skrajno strnjeno dikcijo, združeno z aliteracijo (...) je bržkone boj z mlini na veter, čeprav se zdi, da včasih trud ni zaman: verzi der selbe leide vâlant/der hæte luite unde lant/mit alsô schedelîchem schaden/sô schedelîchen überladen nemara tudi v slovenščini – 'ta prekleti zlodej je deželo in ljudi s strašnimi strahotami tako strahovito ustrahoval' – zazvenijo dovolj strašljivo. Dvojna ali trojna vzporedja (...) so še razmeroma lahek zalogaj, malce več gibčnosti terjajo Gottfriedovi neologizmi (...), uporablja tudi glagole, izpeljane iz osebnih imen ... Prevajalec še dodaja, da se slog pesniškega sodobnika Wolframa von Eschenbacha izrazito razlikuje od Gottfriedove nežnejše, rahločutnejše govorice, v kateri avtor bistveno več pozornosti posveča čustvenim in psihološkim odtenkom.
