Tiskane izdaje
Pisatelj ima za seboj že dve knjigi: Ukradeno sonce in Izgubljeni gozd. Obe se ukvarjata s težavami zamejenosti oziroma utesnjenosti. Ukradeno sonce sooči slepo Marijo in avtističnega Simona v boju za življenje, v katerem sta upanje in ljubezen gonili, ki zagotovita bivanje.
V Izgubljenem gozdu se pripoved vrti okoli Karla, ki je otroštvo preživljal v naravi in tam doživel pogoje za odločitev za samostansko življenje. V samostanu doživi spolno zlorabo in zlorabo vrednot, s katerimi je določal svoje življenje. Vsemu navkljub spozna novo vrednoto, odpuščanje, ki mu zagotovi prihodnost.
Za obe pripovedi je značilen premišljen, izpiljen izpovedni slog, ki mu pisatelj sledi tudi v pripovedi Ljubezenski vrtiljak. Osrednja junakinja je Manca, ženska, ki ima eno pomembno lastnost, cenjeno med moškimi: radodarnost.
Ne, to ni pripoved o pocestnici ali orgijah, ampak prefinjeno napisana zgodba o osebi, ki ni obremenjena s pečatom grešne spolnosti, pač pa je tako prostodušna, da vzame spolnost kot eno prav vsakdanjo sestavino življenja. Ni pa vsakdanji način, prek katerega pisatelj spoznava bralstvo s to osebo. Uporabi namreč enaindvajset slogovnih prijemov, s katerimi njegov lik zaživi in pusti sledi.
Uporablja namreč različne poglede, moške in ženske, v knjižni in narečni slovenščini, v prozni in dramski obliki, s spomini in nakazano futuristično projekcijo, da predstavi Manco kot bitje, ki ponuja očiščenje, kot bitje, ki je mokra sanja moških. A ne zaradi kakšnih prav posebnih lastnosti, pač pa zaradi svojih pristopov do spolnosti v mnogoterih oblikah.
In najpomembnejše: predstavlja spolnost, ki ji je osnova ljubezen do telesa, ljubezen do dogodivščin, ljubezen do raziskovanja. Prav takšen pristop v oblikovanju glavnega lika loči tretje pisateljevo delo od prejšnjih dveh.
V Ljubezenskem vrtiljaku ni sledi o kaki zapostavljenosti, zaprtosti ali zatrtosti. Je ena sama himna povzdignjenosti, oda strasti, a z mero okusa in uravnovešena z lepoto.
Tudi uporaba obscenih izrazov in pocestniškega besedišča ni v funkciji, da naredi pripoved komercialno sočnejšo, temveč uporaba vulgarizmov doda sproščenemu ozračju pripovedi drugačnejše razsežnosti, kot jih je bralstvo vajeno. Besedilo naredi pretočnejše, bolj življenjsko in s tem berljivejše. Vulgarizmi torej nimajo socialne komponente, ampak zgolj estetsko.
Navedek, ki evidentno določi tovrstno estetiziranje, je iz četrtega poglavja. »Vzel je čelo in zaigral. Preden sva odšla na zajtrk, me je vprašal, kaj sem napisala na ogledalo s svojo šminko. Eh, nič posebnega. Da je bog ustvaril svet med samozadovoljevanjem in da smo ljudje zato tako strastni in polteni.«
Kljub temu da naj bi bil Ljubezenski vrtiljak berilo za odrasle, se ne da zgubiti občutka, da je napisan vsaj z mislijo na mladino, ki naj ne bi bila obremenjena z določenimi zavorami glede sebe, svojega telesa in njegove radožive uporabe. Pisanje namreč predstavlja tisti pogled na svet, ki mu je namenjena vsa prihodnost.
