Tiskane izdaje
»Svetovljan«, »Slovenec v pravem pomenu te besede«, »velikan slovenstva«, »tržaški glas slovenske vesti«, »neizprosni borec za slovenski materni jezik«, »humanist«, »idealist«, »angažirani umetnik« - danes se je ob imenu stodveletnika Borisa Pahorja nagrmadila veličastno visoka gomila dobrohotnih oznak.
Slavljenčev dopoldanski urnik je bil zapolnjen z dvema dogodkoma: ministrica za kulturo mag. Julijana Bizjak Mlakar mu je ob 102. rojstnem dnevu podelila častni naziv kulturni ambasador Republike Slovenije za neprecenljiv in iskren boj za slovensko kulturo in pravice slovenskega jezika, za zvestobo slovenskemu narodu ter prizadevanje za demokracijo in samobitnost Slovenije in slovenske kulture, kar je dolga leta izražal tudi v reviji Zaliv, ki je širila demokratično kulturo.
Častni naziv je najvišje priznanje, ki ga je ministrica, pristojna za kulturo, podelila prvič v zgodovini samostojne Slovenije, lavreatu je namenila ugotovitev, da ga življenje, ki ga je živel kot neutrudni borec za slovenski jezik in slovensko kulturo in kot buditelj narodne zavesti, uvršča med velikane slovenstva.
»Resnico o zgodovini in kulturo našega naroda ste kot najboljši ambasador slovenskega naroda ponesli v svet,« je dodala ministrica, ki je slavljencu podarila še goloba miru, protokolarno darilo, ki ga je izdelal oblikovalec Oskar Kogoj.
Prejemnik naziva se je zanj zahvalil in dodal, da se mu zdi pomembnejši od Prešernove nagrade, saj dviga vrednost slovenske kulture v javnosti, tudi v mednarodnem pogledu. »Pomembno je,« je dodal Pahor, »da se Slovenci - ne v smislu nekega zgrešenega nacionalizma - priznamo kot kulturno eden najbolj razvitih narodov«.
Je pa Pahor tudi dodal, da marsikaj dolguje in dolgujemo Evgenu Bavčarju, ki da v Parizu živi kot nepriznani ambasador slovenstva v Evropi, o svojem pogledu nazaj pa je povedal, da sicer premoremo literarne klasike, a ti so svoja dela ustvarili kot državljani nemštva. »Za to, da je bil Trst velik, ima vse zasluge Avstrija, Italija ni zato naredila, kolikor je za nohtom črnega,« je pribil Pahor.
Dragoceno pričevanje taboriščnika
To je bilo danes ob desetih, uro kasneje se je Pahor pojavil v ljubljanski knjigarni Konzorcij, kjer je Mladinska knjiga pripravila predstavitev dveh novih knjig v seriji, ki ji je najbolj preprosto reči Pahoriana. »Pahoriana gre naprej, letos je dopolnjena z dvema knjigama,« se je lahko pohvalil predsednik uprave Mladinske knjige Peter Tomšič.
Prvi je zbornik Slovenska tržaška literarna šola s prispevki z lanskega znanstvenega simpozija, o katerem je Pahor že pred časom za STA pripomnil, da so ga sprejeli precej mlačno, komaj so ga opazili, odziv je bil po njegovem mnenju »malenkosten, kot ponavadi. Zmeraj nekdo nekaj očita. Marsikdo je rekel, da imamo literarno šolo v Ljubljani, kjer deluje tudi ZRC SAZU, Društvo slovenskih pisateljev in center Pen. Zakaj je treba govoriti o Trstu? S to šolo potrjujemo našo tržaško eksistenco!«. On zamisli o slovenski tržaški literarni šoli kot posebnem pojavu pritrjuje, včeraj je tudi dodal: »Naše 'triestinstvo' ni bilo nikdar manjšina, slovenska kultura je bila v Trstu od nekdaj, od Petra Bonoma in Primoža Trubarja dalje!«
Druga knjiga, Rdeči trikotniki, pa je po avtorjevem mnenju še posebej pomembna, nastala je na pobudo urednice ugledne italijanske založbe Bompiani z namenom predstaviti resnico mladim in drugim o političnih taboriščnikih, ki o tem poglavju italijanske zgodovine ne vedo nič. Pahor je v knjigi, ki jo je za Cankarjevo založbo prevedla Tatjana Rojc, po besedah urednika Zdravka Duše ponudil izčrpen vodnik po evropskih nacističnih in fašističnih taboriščih, o usodah ljudi, ki so jih poslali v nemška taborišča in njihove depandanse, kjer so »od jutra do večera umirali od lakote«, vendar pa so ta telesa morala delati.
»O teh ljudeh evropska javnost danes nič ne ve. Vemo o Judih in njihovem umiranju, o teh ljudeh pa nič. Jaz sem vse to videl kot priča, najprej kot prevajalec, nato kot bolničar,« je povedal Boris Pahor. Prevajalka knjige je omenila, da so Rdeči trikotniki dragocenost, dodaten spomenik tistim, ki se iz taborišč niso vrnili.
