Slast češnje je v belini cveta in rdečini sadeža

Tanja Tuma: V romanu Češnje, bele in rdeče se je lotila bolečega vprašanja sprave. Čustva so pomembna pri tem procesu.
Objavljeno
29. december 2015 13.53
KOCEVSKI ROG SLOVENIJA 27.6.2012 KOCEVSKI ROG FOTO JOZE SUHADOLNIK
Grega Kališnik
Grega Kališnik

Tanja Tuma je bila znana v javnosti predvsem kot založnica,­ pa je napočil čas, ko knjig ne izdaja več, ker jih piše. Pri ­založbi Karantanija so izšle ­Češnje, bele in rdeče, roman o spravi. O vzpostavljanju zavesti, da je slast češnje tako v belini cveta kot rdečini sadeža.

Temo, ki je za marsikoga še vedno prevroč mentalno-ideološki kostanj, je zastavila prek Valerije, Brkinke, partizanke, matere, natančneje, prek njenih dveh otrok – hčere Ane, ki jo ima z možem, eksekutorjem v Kočevskem rogu, in sina Tineta, katerega ji, preden pred partizanskim maščevanjem zbeži iz Jugoslavije, prepusti prijateljica Ada.

Pravi, da je idejo, utopično ali ne, hotela predstaviti čim bolj jasno, tako da od knjige prejme grižljaj sprave tako tisti, ki zgolj sledi zgodbi, kot oni, ki se obeša na simbole.

Nogometni trener težko postane­ igralec, založnica lahko ­pisateljica.

O nogometu nimam pojma, v založništvo pa sem prišla zelo kmalu, ustanovila svojo založbo Tuma, d. o. o. leta 1996, ki je med drugim izdala precej prestižnih antologij ženske poezije, pa zelo pomembno knjigo Pozabljena polovica o pomembnih Slovenkah 19. in 20. stoletja. Knjige imam rada, ne samo kot bralka, hotela sem poseči v ta prostor tudi kot ustvarjalka. A ni bil čas za to, treba je bilo najprej živeti, ko je bilo enkrat tega življenja dovolj, je bilo treba presekati z ­založništvom. Pred petimi leti.

Ste se kot zgolj neustvarjalka počutili kot del pozabljene, neizpolnjene­ polovice?

Ne, bila sem zelo aktivna, predsednica društva založnikov, se borila­ za fiksno ceno knjige. Nikakor pozabljena, samo želela sem si pisati,­ a sem dejansko počakala, kot ženska, da sta otroka pri kruhu in se lahko v miru posvetim svojim junakom.

Je knjiga z Valerijo hotela ustvariti nov paradigmatski ženski lik, takih ni veliko v naši književnosti, ali bolj prek njene zgodbe govoriti o spravi?

Oboje. Najprej je nastal lik Valerije, prek njega sem skušala vpeljati vprašanje sprave.

Sprava. V knjigi jo skušate uresničiti, kaj pa v realnosti, ni sprava fikcija?

Sprava je na žalost na institucionalni ravni fikcija, glavni akterji spora se še niso posuli s pepelom in pokleknili pred spomenikom Judom, kot je davno nemški politik Willy Brandt. Velik človek, ki najprej prizna svojo napako, preden gre naprej v željo po odpuščanju.

Ki ne išče predvsem krivde ­drugega ter z njo upravičuje svojih napak?

Natanko to. Želja literature pa je, da nekaj sporoči, da se ljudje identificirajo, da so ganjeni. In nad mojo knjigo so nekateri zelo. Zakaj hočem, da jočejo? Ker so samo v ­čustvu mogoči ti procesi, ­spravljanje ...

Jočejo zaradi nemožnosti sprave?

Ne, ravno nad tem, da je tudi drugi trpel, z one strani. Žrtve, bolečine, neznosnost življenja z bremeni na obeh straneh. Ko se je nekdo sposoben identificirati z bolečino drugega, se je zmožen vprašati, morda pa tudi mi nismo delali prav. In je mogoče reči, naredimo nekaj, da se opere ta vojni zločin. In pojdimo naprej kot prijatelji, kot Slovenci.

V matematiki je presečna množica,­ na ravni medvojne spravljenosti se mi zdi, da preseka ni.

Morda stičnost, tudi pri liku Valerije, ki prek otrok doseže presek, sama pa izrazito živi v eni množici.­ Glavna množica smo Slovenci in če gledamo podmnožice, mislim, da obstaja presek, ljudje so si marsikje odpustili, tudi med vojno so živeli skupaj, pa se niso vsi izdajali, ubijali, čeprav so bili nekateri za bele, drugi za rdeče. Ampak povojni režim, danes politika z dvema opcijama, to ustvarja vtis, da smo Slovenci razklani. Na institucionalni ravni je problem priznati, da so bili vojni zločini. Vemo, da so bili v Bosni, so v Siriji, svojih pa ne vidimo. In to hinavščino hočem razkrinkati.

Zdi se, da najbolj enostranski liki v knjigi trpijo manj kot njihovi najbližji. Tudi Valerija, navzven deluje spravno, v službi je v Udbi. Njena hči je hči morilca, eksekutorja v Kočevskem rogu in – koga?

Nje, partizanke, bojevnice, tudi morilke. Na bojišču je težko reči, kaj si, to je največji problem vojnih sodišč. Valerijinega moža eksekutorstvo stre, propade, Valerijo pa nekateri vidijo enostransko, partizanka, hrabra, herojinja. A je tudi konformistka, pa tudi velika mama, ki točno ve, če bi karkoli sračkala proti režimu, bodo začeli vrtati po njenem življenju. Za sina Tineta bi bila to smrt, v Petričku. Valerija je enigmatična preživelka.

Namenoma?

Ja, namenoma, naj bo!

Zdi se kot točka prešitja, da junaki v knjigi vedo o bipolarnosti slovenstva, o komunistični zlorabi OF toliko, kot se zdi, da smo izvedeli šele z desetletji. Da govorijo tako, kot o tistih časih govorimo zdaj?

No, je treba tako napisati, da je blizu današnjemu bralcu. Če napišem s tedanjimi mentalitetami, bo petnajstletnik težko bral. Zdaj pa berejo tudi najstniki, ker je veliko akcije, ta potegne. Projekcija na neki način je, a veliko ljudi je tedaj že vedelo, kje je kdo in kaj se počne. So pa morali molčati.

Kdo od obiralcev vaših češenj jo je v romanu najbolje odnesel, kdo se je najmanj zapacal?

Otroka, otroka se nista zamazala, politično neopredeljena, sporno je le, da sta zrasla v udobju ...

Zaplenjenem udobju?

Treba je vedeti, če je bila mama komunistka, so dobivali posebne živilske karte, posebne trgovine, status v družbi, življenje v zaplenjeni vili, drugje, na kmetih, kjer so se šli zadruge, so pa dojenčki tudi umirali od lakote. Skozi to sta se malo umazala. Nasploh pa mislim, da je nihče ni dobro odnesel. Nihče nima nadzora v vojni, vojna je nasilje, vrtinec parol, ideologij, ki te potegne vase.

Nekaterim se zdi tema sprave še vedno prevroča, da bi jo prijeli. Sam to težko razumem. Ste jo izbrali premišljeno, provokativno, je bil vzgib osebna zgodovina?

Ne, naše družine niso bile znotraj razklane. Verjamem v moč literature, da napišeš nekaj, kar ljudi prevzame in potem o teh stvareh razmišljajo.

Utopija?

Utopija, naj bo. Saj za to nismo plačani, ampak imamo možnost biti utopični, sanjati, če bomo to bog ne daj izgubili, ne vem, kam bomo prišli. No, ideja se je začela v Trubarjevi hiši literature, na okrogli mizi leta 2013, govorili so filozofi, potomci partizanov, domobrancev, in je nekdo, od leta 1991 v Sloveniji, kamor se je vrnil iz Argentine, rekel, da se ves čas slabo počuti, da ga gledajo kot otroka izdajalca, nekdo iz publike pa odgovoril: 'A potem sem pa jaz otrok morilca?' To je bil sprožilec, ta dialog me je tako prizadel, da sem že na poti domov ustvarila lik Valerije in otrok. Potem pa je še dve leti trajalo, da je roman nastal.

Met dojenčka, ko ga prijateljica Ada, bežeč za možem domobrancem, skozi okno vagona vrže v Valerijino naročje. Težak prizor, milimeter od smrti?

Grozno, res. Saj vlaka v resnici ni bilo, to je tako kot pri Cezarju, ko ura bije, morala sem ustvariti prizor z nepopravljivo situacijo, da je otrok ostal v Sloveniji. Preživel.

Bili so namigi, opazke o problematičnosti, neprimernosti tematike.

V neki medijski hiši je novinarka hotela narediti intervju z menoj, pa so ji uredniki prepovedali, da to pa ne, da o spravi ne pišejo. Precej ljudi je pri tej temi v dilemi. Vsi pričakujejo, tudi od mene, da se bom postavila na eno stran. A jaz razumem ta roman kot iniciacijo za diskusijo. Ki že traja.

Kdaj bomo vedeli, da je vsakdo prevzel svoj del krivde in ničesar ne skriva v žepu, recimo sredinca?

Lahko ima karkoli v žepu, samo da je to javno, vidno, iskreno spravno, da se poklekne in prizna krivdo. Še vedno berem ogromno člankov, kjer vsak trajba svojo. In mi grejo lasje pokonci. Zamolčijo Urha, potem pa govorijo, kako so trpeli na Ljubelju, ali obratno.

Zakaj nekdo ni sposoben priznati greha, tudi smrtnega, nekrščansko mišljeno? Ker sam pri sebi nima moči ali se bolj boji reakcije drugega?

Mislim, da gre za strah pred drugim, predvsem pa je na obeh straneh še precej stremuštva.

Kako pa je razčistil sam s seboj? Je?

Ne, ni, če ni mogel z drugim, tudi s sabo ni, eno pa gre z drugim.

S Češnjami, belimi in rdečimi ste na nepozabljeni polovici. Je ena knjiga v življenju dovolj?

Zelo malo časa imam, ker sem tako pozno začela pisati, ampak ga bom izkoristila. Zdaj imam samo še pisanje, celo službe sem se rešila in mož me podpira. Napisala sem že roman Winds of Dalmatia, objavljen v angleščini, na ameriškem trgu, pisala sem o balkanski vojni in hotela, da Američani ta prostor bolje razumejo. Pišem naprej. Naslednja knjiga bo v angleščini, tudi Češnje bodo še v angleščini.

Prevajalka svoje knjige?

Ne, bolj kot prevod bo na novo napisana, v njej je lokalna specifika, ki jo je treba prilagoditi tujemu okolju. Roman je bolj ali manj zgrajen, ni nastal iz ničle. Še petdeset strani ...

P. S.: Ko to berete, verjetno ­kakšna manj.