Tiskane izdaje
Na slovenski literarni sceni je za veliko razburjenje poskrbel članek, objavljen na spletni strani Radia Študent (RŠ). Njegov avtor je pesnik in sodelavec kulturne redakcije RŠ Muanis Sinanović, nosi pa naslov Sensual Seduction. V njem med drugim izpostavlja in problematizira način poslovne komunikacije med mlado kritičarko Anjo Radaljac in urednikom revije Sodobnost Evaldom Flisarjem.
Pingpong kritičarke
Predvsem s tistim, kar je v kasnejši debati označeno za seksizem in šovinizem: na Flisarjevo sporočilo po tistem, ko mu je A. R. poslala fotografijo, namenjeno objavi ob članku (»Naj ti si pa lepa in seksi in samozavestna, kar vse človek pričakuje od perspektivne intelektualke, kritičarke, avtorice in bogve kaj še vse :-)«), mu ona odgovori: »No, Evald, pa se res vsak dan človek nauči kaj novega, npr. da se od intelektualke/kritičarke/avtorice pričakuje, da bo seksi.« Njegov odgovor pa je: »Absolutno! A ne veš, da je za moške najbolj seksi ženski intelekt? Fizična lepota je lahko le bonus :-) Jaz se nisem nikoli v življenju zaljubil v žensko, ki mi ga ne bi z nekaj stavki postavila pokonci.«
Stvari gredo globlje, pokaže Sinanović, avtoričin upor takemu načinu komuniciranja jo je na koncu stal angažmaja pri Sodobnosti, slovensko literarno prizorišče pa je po njegovi interpretaciji v rokah pohotnežev. »Osnovni pogoj vztrajanja vseh akterjev, tudi pohotnežev, v teh razmerah je bitka za denarna sredstva. Preskrbljeni pohotneži stopajo v relacije moči z mladimi delavkami in delavci, ki životarijo na robu eksistenčne vzdržnosti, in imajo tako prednost v upravljanju z njihovim seksualno-emocionalnim kapitalom.« Komentarji na strani RŠ so vznemirljivo branje.
Evald Flisar zadeve po nasvetu odvetnika ni hotel komentirati. Je pa zato spregovorila Anja Radaljac: »Muanisov članek je nastal v sodelovanju z mano oziroma na najino skupno pobudo. Predvsem bi rada poudarila sledeče: razlog za Flisarjevo prekinitev sodelovanja je bil moj izraz nelagodja ob seksistični komunikaciji; s tem je bilo jasno pokazano, kako hierarhičen, oblasten odnos je bil ta med menoj in urednikom. Ko sem se pogovarjala s kolegicami s slovenskega literarnega prostora, so mi podale podobne ali celo hujše primere seksizma, mačizma in spolnega nadlegovanja.
Javno sem se oglasila, ker menim, da je treba na ta precej razširjeni odnos do žensk na slovenski literarni sceni opozoriti in o tem načinu delovanja govoriti glasno in brez omahovanja, ker je to edini način, da se tovrsten odnos začne spreminjati; do tedaj ostajamo zgolj na ravni abstrakcije, na kateri se – bojda – tako ali tako vsi strinjamo.«
Peticija Airbeletrine
Odziv na članek Muanisa Sinanovića je kar buren. Med drugim je uredništvo spletne Airbeletrine včeraj objavilo peticijo, s katero so pozvali Flisarja k odstopu z mesta predsednika slovenskega Pena in zahtevali od njega, naj se javno opraviči. Do včeraj do 12. ure jo je podpisalo okoli 40 posameznikov in organizacij.
V njej so med drugim zapisali: »Menimo, da si Evald Flisar kot predsednik slovenskega centra Pen, dela mednarodnega združenja Pen, ki se v svoji ustanovni listini zavzema za odpravljanje 'rasnega, razrednega in narodnega sovraštva', ne bi smel dovoliti nobenega šovinizma – rasnega, razrednega ali spolnega – in da s tovrstnim delovanjem diskreditira celotno združenje Pen ...«
In še: »Način komuniciranja Evalda Flisarja ni osamljen primer; slovenski prostor, pa naj gre za vsakdanje življenje, institucije ali celo za univerzitetno okolje, je prepreden s seksizmom. Večina se nanj največkrat ne odzove, saj gre za sistemski problem, njegovo izpostavljanje pa žrtvam velikokrat prinese več očitkov kot rešitev.«
Mnenja nekaterih podpisnikov peticije:
Članica uredništva Airbeletrina in ena od podpisnic peticije Katja Perat na vprašanje, ali je tudi ona že bila žrtev podobnega spolnega nadlegovanja, odgovarja: »Še vsaka je bila.« Sicer pa zadevo komentira takole: »Izseki iz korespondence Flisar-Radaljac so pomembni, ker so simptomatični, in prav je, da so postali dostopni za javnost, ker je spolno nadlegovanje v vseh oblikah pri nas tako naturalizirano, da ga skoraj nihče javno ne naslavlja kot problem, in je v veliki meri deležno le zamaha z roko in namiga, naj žrtev ne komplicira preveč.
Lahkotnost in samoumevnost, s katero Flisar, naročnik in razdeljevalec sredstev, izkorišča svojo premoč nad Anjo Radaljac, ki bi v imenu zaslužka očitno morala sprejeti kakršnokoli vedenje, jasno priča ne samo o tem, kakšne moralne standarde ima Flisar osebno, temveč tudi o tem, kako zelo ga ni strah, da bi ga zaradi tega kdorkoli obsodil. Dokler kot družba šovinizma ne bomo zmogli zavrniti z enako samoumevnostjo, kot ga danes prakticiramo, je treba na vsak tak primer opozarjati sproti, dokler odgovorni ne bodo jasno občutili svoje odgovornosti.«
Še eden od podpisnikov peticije, Mitja Čander, je povedal: »Verjamem, da bo Flisar kot izkušen mož s svojim odstopom razbremenil institucijo, ki pravzaprav živi od moralne kredibilnosti in je v zadnjih letih že imela dovolj težav sama s seboj.« Miha Mazzini, tudi podpisnik, je bil kratek in jedrnat: »Kot empatični moški sem zmeraj vesel, če slišim, da je kdo dobil erekcijo. Podrobnosti – kdaj in kje – pa ne sodijo v poslovno dopisovanje.«
Javno je spregovorila tudi Gabriela Babnik: »Peticijo za Flisarjev odstop s položaja predsednika Pena sem podpisala ne zaradi te partikularne situacije, pač pa zaradi nedopustnega načina javnega diskurza, ki ga uporablja Flisar nasproti dotični kritičarki. Ne nazadnje je velecenjeni slovenski avtor pomešal dvoje stvari – osebne afinitete z javnim denarjem, s katerim razpolaga oziroma do katerega ima dostop. Mimogrede, rada bi vedela, kdo so dotični člani uredništva Sodobnosti, v imenu katerih govori. Zloraba se torej dogaja tudi v tej smeri ...
O tem, da bi bila jaz žrtev seksizma, naj odgovorim parabolično ... moja ljuba prijateljica, sicer tudi literatinja, ki pa pripada neki drugi generaciji, je imela nad vhodnimi vrati stanovanja fotografije najpomembnejših slovenskih literatov ... v sebi sem ponotranjila, da ravno to nočem biti – ljubica, priležnica slovenskih literatov, pač pa ustvarjalka, sama svoja. Tudi zato sem se verjetno odločila pisati dolge, špehaste romane, ki govorijo o samozadostnih ženskah, ki niso muze navdihovalke, pač pa kirke. Že to, da to počnem, da je to v mojem mentalnem horizontu, je dokaz šovinistične literarne scene, feminizem gor ali dol.«
Ko si le kos lepega mesa
Muanis Sinanović v tekstu omenja Simono Kopinšek, ki je na pesniškem srečanju Pranger izjavila, da je izstopila s slovenske literarne scene, ker je bila žrtev spolnega nadlegovanja. Med podpisniki omenjene peticije je sicer ni, je pa za naš časopis o seksističnosti slovenske literarne scene povedala: »Ko sem, mladenka, vstopila na literarno sceno, naivna o etični in moralni čistosti pesnikov in pisateljev, sem s trnjem v grlu ugotavljala, da sem za nekatere vrle, priznane, nagrajevane avtorje, ki so bili takrat na odločilnih uredniških mestih, zgolj kos mladega lepega mesa.
Temu sem se odločno uprla s tem, da sem se umaknila iz dogajanja. S tem sem si odrekla možnost preboja, zaradi česar sem seveda trpela. Ampak odločitev, da nočem biti del scene, ki se oblikuje zaradi »mednožnih bližin«, torej ker nisem dovolila »stikanja« po svojem telesu, sem bila »kaznovana« še enkrat – z besedami o problematični osebnosti, kar je pripomoglo k dodatni izključenosti.
Da o narcisizmu, diskriminaciji in pozicijah moči sploh ne govorim ... O imenih ne bom govorila, od tedaj so minila leta. Nedavno pa sem bila od zelo priznane slovenske avtorice zaradi povsem pristriženih las na Društvu slovenskih pisateljev označena za lezbijko. Oprostila sem vsem, to je v moji naravi, a pozabila ne bom nikoli.
Opažam pa, in to poudarjam, da v prostor vstopa vse več poštenih avtoric in avtorjev, prizemljenih in zares nadarjenih. Tako je tudi z urednicami in uredniki. Seveda literarna scena ni izjema, to se dogaja povsod, od nekdaj se je in se bo, kar pa ne pomeni, da moramo to sprejeti. Ob tem s to izjavo, tako kot tiste, ki to počno, krcam vse, ki privolijo v takšne igre. Raje umrem, kot da bi si služila denar na tak način. S Sodobnostjo pa zadnja leta sodelujem kot avtorica intervjujev ter voditeljica pogovorov o njihovih knjigah, in sodelujem odlično. Profesionalno in konstruktivno.«
Za izjavo smo prosili tudi predsednika Društva slovenskih pisateljev Iva Svetino, a je ni hotel dati. Morda jo bo še moral, saj ga k temu pozivajo spletni komentarji ob Sinanovićevem članku.
