Tiskane izdaje
Evald Flisar je pravkar prevzel vodenje Slovenskega centra PEN. A sedemdesetletnik ni prvič kapetan ene od osrednjih pisateljskih organizacij pri nas. Konec devetdesetih je kar tri mandate vodil Društvo slovenskih pisateljev, gotovo pa je eden najbolj svetovljanskih (in prevajanih) slovenskih pisateljev.
Kakšno zapuščino vam je predal vaš predhodnik Marjan Strojan?
Dediščino, ki bo več kot dobra podlaga za naloge, ki čakajo slovenski PEN v prihodnosti. V svoje delo je Strojan vložil veliko napora, predvsem pri vzpostavljanju mednarodnih povezav, imel je veliko dobrih idej. Upam, da jih bom imel nekaj tudi sam; pravzaprav me že srbijo prsti, da bi se nekaterih lotil, vendar je prvi dan po izvolitvi prezgodaj, da bi jih navedel. PEN ima tudi upravni odbor, v katerem sem samo primus inter pares, in pomembne odločitve bomo morali sprejemati soglasno, nekatere tudi s soglasjem večine članstva.
Ste bili edini kandidat za vrh?
Drugih kandidatov ni bilo, razen nekaterih mlajših, ki pa se razrešenemu odboru in predsedniku niso zdeli dovolj izkušeni, da bi podprli njihovo kandidaturo. H kandidaturi me je nagovarjalo kar nekaj javno profiliranih članov in po trimesečnem tuhtanju in tehtanju sem se odločil, da se temu koraku preprosto ne morem izogniti, ker bi veliko uglednih ljudi razočaral, med njimi dobre prijatelje. Glavni pomislek je bila družina: imam osemletnega sina, ki zelo potrebuje očetov čas, imam ponudbe za romane in drame iz vseh koncev sveta, kar pomeni, da potrebujem veliko (morda preveč) časa tudi za pisanje.
Kadar je pameten moški v zadregi, povpraša za nasvet svojo ženo. To sem storil. Rekla je, da sem se morda nekoliko preveč zabarikadiral v svoj delovni brlog in se nevarno bližam začetni fazi mizantropije, zato mi krajše obdobje resocializacije lahko le koristi. Sprevidel sem, da ima kot vedno tudi tokrat prav, zato sem sklenil upoštevati njen nasvet.
Vas predsednikovanje DSP pred leti ni utrudilo?
Me je, ampak to je bilo pred petnajstimi leti. Sploh pa je PEN organizacija drugačne vrste, veliko bolj homogena, tukaj ni tekmovalnosti, zamer, zavisti, naši cilji so skupni.
Kakšen program boste predstavili svojim sočlanom?
Program bo ostal bolj ali manj takšen, kot je, z dodatki, seveda, ki pa so dan po izvolitvi še stvar temejitega premisleka. Edino, kar lahko z gotovostjo rečem, je to, da se bomo med drugim borili proti nemarnemu odnosu države do kulture, tudi s konkretnimi predlogi, in da bomo neumorno grajali krivice, ki jih vse zaporedne slovenske vlade brez trohice slabe vesti povzročajo svojim volivcem. Morda bo to boj brez upa zmage, ampak če se odločimo za molk ali kompromise, je bolje, da nas ni.
Se bo letošnjemu blejskemu srečanju poznalo, da je tu novi predsednik?
Ne, letošnje blejsko srečanje je hvala bogu v celoti pripravljeno in moja dolžnost bo (upam) omejena na to, da goste na otvoritvi prijazno nagovorim. Po končanem srečanju pa se bo treba takoj lotiti priprav na srečanje prihodnje leto. Kar pomeni, da se bo procesu resocializacije, ki mi ga je predpisala soproga, težko izogniti.
Kaj v svetu sploh še pomeni PEN?
PEN International ima danes v svetu morda večji pomen kot kadar koli od svoje ustanovitve leta 1921. Ima poseben svetovalni status pri Združenih narodih, svoje centre ima v več kot 100 državah, promocija literature zahteva ob splošnem upadanju branja večji angažma kot kadar koli v preteklosti, svoboda govora je ogrožena kot še nikoli celo v državah z demokratično tradicijo, v zaporih je vse več pisateljev in novinarjev, status žensk in pravica otrok do izobrazbe sta ogroženi na vseh koncih sveta, nevarnost svetovne vojne se opazno stopnjuje, peščica pohlepnežev na plenilskem pohodu nam pred očmi spreminja podobo sveta v nov fevdalni red – ali naj svetovno združenje pisateljev ter intelektualcev stoji ob strani in vse to mirno gleda?
Največ publicitete okoli PEN je bilo ob izključitvi Janeza Janše iz članstva. Kaj menite o vsem skupaj?
V zvezi s tem sem že takrat izjavil, da po informacijah, ki sem jih imel na voljo, postopek ni potekal tako, kot bi moral. Prvič PEN ni organizacija, ki sankcionira svoje člane zaradi domnevnih (pa tudi dokazanih) družbeno nesprejemljivih dejanj; za to so v demokratični družbi pooblaščene druge, ustrezne institucije. Za takšno odločitev bi moral biti sklican občni zbor, potrebna bi bila široka razprava z jasnimi argumenti. Žal se je zgodilo vse prehitro in premalo pregledno.
Marsikateri od članov, ki so bili vpleteni v to zadevo, se s tem ne bo strinjal, ampak zdaj imajo novega predsednika, ki pač razmišlja nekoliko drugače. Ali bom v zvezi s tem sprožil kakšno pobudo, mi zaenkrat ni jasno, ne morem pa voditi organizacije, ki ni sposobna pospraviti nereda za sabo. Temeljni cilj mednarodnega PEN je boj za pravičnost, ne pa povzročanje krivic, pa naj se zdijo na prvi pogled še tako »pravične«.
