Tiskane izdaje
Če se knjiga začne z motom iz Don Kihota, je to le dobro. Če se začne s stavkom: »Neko sobotno popoldne meseca marca je Devi Aju vstala iz groba, potem ko je bila enaindvajset let mrtva«, je to razlog za pozorno in užitkarsko branje. Tak je roman indonezijskega literarnega zvezdnika Ekaja Kurniawana Lepota je pogubna.
Sam o indonezijski literaturi, tako starejši kot novejši, pravzaprav ne vem veliko, skoraj nič. Kot poročevalec s frankfurtskega knjižnega sejma sem pred dvema letoma, ko je Indonezija tam kot častna gostja dozdevno precej uspešno uprizorila program 17.000 otokov domišljije, seveda ugotovil, da ima azijska velikanka, največja otoška država na svetu, ponuditi marsikaj. Hkrati se mi je takrat vsiljevala ugotovitev, da so avtorji, ki so prišli na največji svetovni knjižni sejem, na angloameriškem, evropskem in drugih knjižnih trgih tako rekoč neznani, na nekaterih seveda manj kot na drugih.
Raziskovalci postkolonializma v Aziji nam pravijo, da vemo za velikega klasika po imenu Pramoedya Ananta Toer, avtorja tetralogije Burujski kvartet, ki jo je preganjani avtor napisal, ko je bil štirinajst let zaprt v indonezijski različici Golega otoka, na zloglasnem otoku Buru.
Na to travmatično točko oziroma obdobje v indonezijski sodobni zgodovini opozarja precej pisateljev, na frankfurtskem sejmu je izstopala pisateljica in novinarka Leila Chudori, ki v knjigi Dom raziskuje dogodke iz leta 1965, ko so v masakrih oziroma po mnenju organizacije Amnesty International najhujših množičnih pobojih v 20. stoletju, za katere ni nikdar nihče odgovarjal, pobili najmanj pol milijona ljudi, komunistov in njihovih družinskih članov. Tema je bila v času vladavine generala Suharta, ki je prvega indonezijskega predsednika Sukarna prisilil k odstopu, tabu, o tem se ni smelo razpravljati, kaj še pisati, a javnost je ni nikdar pozabila.
Ljubezen v krvavem času
S podobno temo se v svojem pisateljskem opusu največkrat ukvarja pisateljica Laksmi Pamuntjak, ki so ji na lanskem frankfurtskem sejmu za »roman o ljubezni in politiki« Vprašanje o rdeči barvi dodelili nagrado LiBeraturpreis, namenjeno pisateljicam iz Afrike, Azije, Latinske Amerike in arabskega sveta.
Zakaj ob romanu Ekaja Kurniawana Lepota je pogubna, ki ga je v prevodu Alenke Moder Saje v zbirki Moderni klasiki lani izdala Cankarjeva založba, pogledujem v preteklost? Razlog je nedolžno očiten, tudi Kurniawan v svoji drastični, bizarni zgodbi govori o ljubezni pa tudi o nepredvidljivem, krvavem času indonezijske zgodovine, o šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so se sanje o svobodi in neodvisnosti nenadoma sesule v prah: državni udar leta 1965 proti prvemu indonezijskemu predsedniku Sukarnu je za dolga leta destabiliziral največjo muslimansko državo na svetu, predvsem pa je pod vodstvom generala Suharta sprožil enega od največjih množičnih pomorov stoletja, v katerem je v vsega nekaj mesecih izgubilo življenje več kot pol milijona članov in simpatizerjev indonezijske komunistične stranke.
Poleg tega, sem pomislil še pred branjem srhljivo očarljive zgodbe Lepota je pogubna, je treba biti na Kurniawanovo ime nujno pozoren, ne le zato, ker se je angleški prevod dela pred dvema letoma znašel na uglednem seznamu stotih najodmevnejših knjig časnika New York Times, kar običajno samo po sebi zagotavlja odlično branje, ampak tudi zato, ker je roman izdala založba New Directions, čezlužni založniški fenomen, ki je ameriškim bralcem poleg elitnih, kanoniziranih domačih avtorjev v prevodu postregel z imeni, kot so – poleg kupa Nobelovih nagrajencev – Borges, Hrabal, Krasznahorkai, Pacheco, Walser, Marías, Timm, Paz, Bioy Casares, Handke, Cendrars, Cocteau, Cortázar, Amélie Nothomb ... in nazadnje poskrbel za bralski čudež, ki se imenuje Roberto Bolaño. Takemu založniku bralec lahko zaupa.
Kurniawan, govorijo osnovni podatki, je leta 1974 rojeni indonezijski pisatelj, otroštvo je preživel v odročni vasici na zahodu Jave, kjer sta nanj enakovredno vplivali islamska in hinduistična tradicija. Je avtor romanov, kratkih zgodb, piše pa tudi esejistiko, filmske scenarije in romane v stripu, kritik dnevnika Jakarta Post ga je označil kot enega od peščice vplivnih indonezijskih avtorjev, njegov roman Lepota je pogubna je bil doslej preveden že v več kot trideset jezikov, lani pa je bil z romanom Tiger mož (Man Tiger) v širšem izboru za nagrado mednarodni booker.
Avtorica spremne besede k slovenskemu prevodu Gabriela Babnik ugotavlja, da je ustvaril indonezijsko verzijo magičnega realizma, a na platnicah je bralec opozorjen, da Kurniawanov magični realizem preigrava številne odtenke (črnega) humorja in ironije, a v jedru ostaja neizprosen, celo verističen in brutalen.
Premislek
V dogajanje v kraju Halimunda, Kurniawanovi različici Márquezovega Maconda iz Stotih let samote, vdirajo nadnaravni pojavi, nosečnosti so lahko prave ali lažne, mrtvi se pojavljajo znova in znova, moč zla, pozabljenega ali sodobnega, se zdi neustavljiva, mogoče si je misliti, da se krvava preteklost tam ne bo nikdar končala, ker krivci za zlo ne bodo nikdar kaznovani.
Kurniawan je mojster velikega, širokopoteznega pretiravanja, uživa v šundovskem dramatiziranju, o katerem se mi je tu in tam zazdelo, da je vaja v pisateljski delavnici, na primer z nalogo napisati zgodbo na podlagi kičaste mehiške televizijske nadaljevanke in v njej z največjim besom izostriti satiričnost. Pri branju Lepote ima bralec namreč lahko ves čas občutek, da avtor preprosto uživa v fabuliranju, za bregom pa ima veliko težje teme, drugačne, temačnejše registre, do katerih se bo uspelo prebiti le redkim bralcem.
No, to je bil le občutek, divjaško, a kljub temu kompleksno Kurniawanovo pripovedovanje, je poleg bralskega užitka, ki ga daje, še marsikaj drugega. Na primer to, da je Devi Aju Indonezija, ubita lepotica, žrtev nikdar kaznovanega skupinskega posilstva Nizozemcev, Japoncev, komunistov in vseh kasnejših oblastnikov. Njena lepota je obupno grda. Lepota je pogubna je klofuta, ki dolgo ostane v spominu.
