Staro nelagodje novih ideologov

Nova levica in krščanstvo je knjiga, ki želi za javno razpravo opogumiti katoličane, drugim pa dati v premislek svoje argumente.

Objavljeno
14. december 2015 15.25
Ženja Leiler
Ženja Leiler

Knjiga Francisca Joséja Contrerasa in Diega Pooleja Nova levica in krščanstvo – v prevodu Alenke Vrečar je izšla pri založbi Družina – gotovo ni knjiga za vnaprej prepričane. Za tiste, ki se vnaprej – ne strinjajo. Zanje, če se je bodo sploh lotili, bo to čustveno naporno in jezno branje.

Še zlasti, če vemo, da je knjiga razburila del tukajšnje »javnosti« že samo s tem, da je bila na nedavnem slovenskem knjižnem sejmu ob njenem izidu organizirana debatna kavarna. Teh je bilo sicer na sejmu veliko.

Kaj je torej v knjigi španskih profesorjev filozofije prava tako groznega, da se je aktiviral slovenski medijski žargon pravšnjosti? Stara in nova levica bi rekli: vladajoča ideologija. Pesnica mlajše generacije, denimo, je, ne prva ne zadnja, debatno kavarno o knjigi obsodila, preden se je sploh zgodila: češ da gre za razpravo, ki polje svobode krči. In je potem skupaj s svojo starejšo pesniško kolegico, »prvo damo slovenske poezije«, ki pa je znana po trapastih, tudi zelo žaljivih javnih izjavah, obžalovala (no, vsaj ni protestirala proti njenim izjavam), da udeleženci te debate »niso bili splavljeni, ko je bil še čas«. Za dobro mero pa so Kombinatke na samo predstavitev knjige prišle demonstrirat s »sestrsko« priredbo pesmi »Bratje, le k soncu, svobodi!«?

 

Od razrednega h kulturnemu boju

Povejmo, da je to najprej knjiga, ki izhaja iz premise, da Evropa doživlja čas vse bolj zaostrenega ideološkega spopada. Med drugim ga zaznamuje tudi ali predvsem odklonilen odnos do krščanstva, Katoliške cerkve, celo verujočih, ki se kot taki javno izpostavljajo. Ta odnos avtorja poimenujeta kristofobija in dekristjanizacija. Že naslov prvega od štirih poglavij – Zakaj levica napada Cerkev – meri na to, da je subjekt tega odklonilnega odnosa predvsem politična in kulturna levica. Natančneje: tako imenovana nova levica. Osrednja teza avtorjev je namreč, da je levica, ki je bila konec 20. stoletja priča debaklu svojega konkretnega revolucionarnega spektakla z začetka in sredine stoletja, v 21. stoletju svoj boj z ekonomske in razredne ravni prenesla na moralno in kulturno raven.

Bistvo te nove, postsocialistične levice so po mnenju avtorjev postale ideje in politike, ki nimajo več ničesar skupnega s čim pravičnejšim urejanjem ekonomskih in socialnih razmerji v družbi – v tem se današnja levica tako rekoč ne razlikuje več od desnice ali pa so te razlike zgolj površinske: medtem ko desnica bolj zaupa svobodnemu trgu in podjetništvu, levica brani državno lastništvo in intervencionizem. Zato je levica svoj fokus poiskala v »revolucionarnem duhu 1968«. Contreras in Poole ga opredeljujeta s temami, kot so ideologija spolov, boj med spoloma, spolna permisivnost, ukinjanje spola, liberalizacija splava, redefinirane zakonske zveze in s tem definicije družine, propagiranje novih modelov družine, uvedba učnega predmeta vzgoja za državljanstvo, radikalni feminizem, razvrednotenje materinstva, sovražna nastrojenost do krščanstva, asimetrični multikulturalizem, ki idealizira nezahodne kulture in črni zahodne itn. Glavni nosilec teh idej je danes po mnenju avtorjev evropski kulturni esteblišment, ki ga poganjajo metafizični, spoznavni, etični, moralni in religiozni relativizmi.

»Evropska državljanska vojna«

Sodobni kulturni spopad na Zahodu ima razsežnosti spopada civilizacij. Mnoge civilizacije, kot so denimo kitajska, hindujska in muslimanska, se v zadnjem obdobju vse bolj utrjujejo v svojih identitetah in predvsem razločitvenih elementih, Zahod, ugotavljata avtorja, pa preživlja znotrajkulturni spopad, tako rekoč »evropsko državljansko vojno«.

Na eni strani stojijo »konservativci«, ki svoje vrednostne temelje, tudi če niso verni, vidijo v judovsko-krščanski tradiciji, na drugi strani pa »progresisti«, ki imajo to tradicijo za razkrajajočo in sledijo idejnim in ideološkim posledicam »revolucionarnega duha leta 1968«. Contreras in Poole med njimi posebej izpostavljata »tretji val« feminizma s teorijo spolov, ki je pojem spola kot biološko kategorijo (sex) premestila na raven kulturne kategorije oziroma konstrukta (gender) in s tem poljubnosti.

Avtorja vsebino nasprotij med obema stranema vidita na treh ravneh. Prva je območje bioetike, kjer potekajo polemike glede splava, evtanazije, genskega inženiringa, izvornih celic itn. Druga je spolna etika in z njo povezan (ne)model družine, tretja pa sta vse bolj odrinjena in napadana krščanstvo in vera v javnem življenju.

Njuna teza je, da bo kulturna in idejna razmejitev med konservativci in pogresisti postala najpomembnejša družbena razdeljenost v prihodnjih desetletjih. Obenem sta prepričana, da ima že danes progresistični pogled na urejanje družbe dominantno vlogo v medijih, izobraževanju, tudi v popularni kulturi, in da se ob njem konservativni pogled vzpostavlja kot »disidentska kultura«. Pri tem so tisti, ki branijo »nerojeno življenje, tradicionalno družino in vero« ter dvomijo o »spolni permisivnosti«, razumljeni kot »najvišji izraz transgresije in krivoverstva«. Zato naj bi danes tisti, ki živijo v skladu s »tradicionalnimi vrednotami«, to počeli »skoraj osramočeno, s kompleksom kulturne manjvrednosti«. In predvsem tem je knjiga, da bi lahko prepričljivejše argumentirali svoja stališča, tudi namenjena.

Revolucionarni duh 1968

Nova levica in krščanstvo je sicer nastala na podlagi samostojnih študij, ki so v knjigi – ta je izvorno izšla leta 2011 – razširjene v štiri poglavja. Avtor treh – poleg uvodnega Zakaj levica napada Cerkev še Krščanstvo in zaupanje v razum ter Krščanstvo, demokracija in evropska kriza – je Francisco José Contreras, profesor filozofije prava na univerzi v Sevilli, medtem ko je Diego Poole, profesor filozofije prava na univerzi v Madridu, prispeval poglavje Relativizem in strpnost. Celota sledi prikazu transformacije evropske levice po letu 1968 in njenemu vse bolj odklonilnemu, tudi sovražnemu odnosu do tradicije krščanstva – avtorja ga konkretno zasledujeta predvsem v Španiji, ki jo imata za vodilno silo v relativizaciji spolnih vlog, prežetosti šolstva z ideologijo spolov in zagovarjanju splava.

Ontologijo te transformacije vidita v čedalje močnejši dominaciji vrednostnega relativizma, »obliki epistemološkega pesimizma«, ki predpostavlja, da »resnica ne obstaja ali je nedosegljiva. Relativistična družba je družba, ki je izgubila zaupanje v razum: zaupanje v sposobnost doseči objektivno resnico na moralnem področju (in, splošnejše, na kateremkoli področju, ki gre prek znanstvene preverljivosti)«. Z drugimi besedami, če Bog ne obstaja, je vse dovoljeno.

Knjiga seveda ne skriva svojih svetovnonazorskih izhodišč, prav tako ne svoje angažiranosti. Najbrž si tudi zato včasih pomaga s kakšnim arbitrarno izbranim filozofskim argumentom, ki prepričljivosti tez, razvitih v nadaljevanju, niso nujno v prid. A kljub temu gre za delo, ki še zdaleč ni namenjeno le opogumljanju katoličanov, naj samozavestneje in pogumneje stopijo v javno debato, temveč tudi širjenju in kultiviranju te debate nasploh. Debate, v kateri tisti del družbe, ki brani tradicionalne kulturne in družinske vrednote, pa tudi domovinsko pravico krščanstva v sodobni sekularni in vse bolj sekularizirani Evropi, ne bi bil več tako samoumevno in zlahka diskreditiran ali celo zasmehovan.

Zmedena sredina

In če na koncu, času primerno, še konkretno aktualiziramo vsebino knjige, bi lahko zaključili nekako takole. Zvijačnost uma aktualne slovenske parlamentarne večine je natanko v tem, da novelo tako imenovanega družinskega zakona razlaga kot izenačitev pravic homoseksualcev s heteroseksualci – s tem vzbuja vtis, da pomembno širi polje svobode. A namesto, da bi razprla polje argumentirane razprave o tem »širjenju svobode«, ji je uspelo predvsem radikalizirati že tako nasprotni si strani, kot kolateralni učinek pa ustvariti še privid, da gre v bistvu za spor med radikalno konservativno, zaostalo, klerikalizirano, tako rekoč fašistoidno katoliško Cerkvijo in njenimi zapeljanimi ovčicami na eni strani – in napredno, razsvetljeno »progresivno« državo na drugi. Posledica te zvijačnosti pa ni tako zelo nedolžna, kot se zdi, saj je zmerno sredino očitno namenoma pustila zmedeno in na cedilu.

Ta politična sredina namreč nima nikakršnih težav (denimo) niti s pravico do izbire niti s tem, da morajo imeti istospolni tudi takrat, ko stopajo v partnersko oziroma zakonsko zvezo, enake premoženjske, socialnovarstvene, zdravstvene in dedne pravice kot heteroseksualni partnerji. In te so bolj ali manj zakonsko že urejene in jih je seveda vedno mogoče še izboljšati. Sluti pa, da tistega, kar ni enako, tudi ni mogoče enako obravnavati oziroma urejati.

In če kdo v aktualni družbeni »razpravi« o noveli zakona ni imel svojega glasu, je to prav ta, očitno javno zelo neartikulirana sredina. Nemara zato, ker je edina, ki bi tako levemu radikalizmu, ki se razglaša za edinega zveličanega, kot desnemu, ki si zna velikokrat delati velike medvedje usluge, lahko odvzela nekaj vetra iz jader. S tem pa omogočila, da bi imeli o simbolnih in realnih družbenih posledicah nove opredelitve zakonske zveze in s tem družine sploh kakšno družbeno razpravo, vredno tega pojma. Zato je ta sredina največja poraženka prihajajočega referenduma, referendum sam pa tako posledica kot žrtev njenega molka.