Tiskane izdaje
Eden od gostov letošnje Fabule, flamski pisatelj Stefan Hertmans, prihaja z zamudo. Za njegov roman Vojna in terpentin so se na frankfurtskem knjižnem sejmu pred leti »steple« največje svetovne založbe, Gallimard, Hanser, Alfred Knopf Verlag in vrsta drugih.
Leta 1951 v Gentu rojeni pisatelj je avtor šestih romanov, dveh zbirk kratkih zgodb, petnajst pesniških zbirk in osmih esejističnih knjig. Gostoval je na uglednih svetovnih univerzah, svetovno slavo pa mu je prinesel roman o prvi svetovni vojni Vojna in terpentin, ki ga je napisal s pomočjo dnevniških zapisov pokojnega deda. Tri desetletja, pravi Hertmans, je zbiral pogum, da jih prebere.
Gospod Hertmans, kako zdravje? Na Fabulo niste mogli priti zaradi poškodbe.
Zdaj sem v redu. Na začetku februarja, ravno na rojstni dan mojega deda, sem si poškodoval nogo, štiri tedne sem bil obsojen na voziček, tak pa seveda nisem mogel na letalo.
Veliko potujete. Pa ste radi na poti?
Del mene res rad potuje, seveda pa mora pisatelj predvsem sedeti za mizo, brati in pisati. Oboje poskušam uravnotežiti. Pred leti, mislim da je bilo konec devetdesetih, sem napisal knjigo o evropskih mestih, v katerih sem gostoval, pravzaprav knjigo o potovanju in pisanju. Takrat je zamisel o Evropi delovala.
Govorite o zbirki popotnih zgodb Intercities, v kateri omenjate Svevov in Joyceov Trst. Potem najbrž veste, da je bil Trst nekdaj največje slovensko mesto?
Seveda, nekaj o Slovencih že vem. Spominjam se časa, ko je Slavoj Žižek pisal o skupini Laibach. Mislim, da sem bil med prvimi v Gentu in Bruslju, ki je takrat še ne tako znanega slovenskega avtorja povabil na pogovor o filozofiji. Bilo nas je okrog dvajset, filozofov in drugih, in pogovor je bil res prijeten. Moralo je biti na začetku devetdesetih ali pa konec osemdesetih, tudi moj takratni esej o temah njegove filozofije je bil med prvimi v flamščini.
Roman Vojna in terpentin, ki smo ga dobili v slovenskem prevodu, je postal mednarodna uspešnica. Ste pričakovali kaj takega?
Nikakor, niti najmanj. Znano je, da sem pri dvajsetih uničil dedovo uro, uro, ki jo je on dobil od očeta, ta pa od svojega. Knjiga je poskus oddolžitve dedu, seveda pa je tu na delu metafora, uničil sem dedov čas, zato ga moram popraviti – in to najbolje počne knjiga. Že ko sem se lotil pisanja, sem vedel, da bo to intimno pisanje in da bom povedal zgodbo o vojaku, ki jo bodo razumeli flamski bralci, nisem pa si predstavljal, da bo ganila toliko drugih bralcev. Šele na frankfurtskem knjižnem sejmu sem dojel, da ima toliko univerzalnega naboja, da je zanimiva za širše bralstvo in da vsakdo v njej najde nekaj zase.
Lani so bili mediji prepolni zgodb o prvi svetovni vojni. Menite, da vse, kar je vojna prinesla, bolje vidimo šele z distance nekaj generacij? Eden od kritikov romana je zapisal, da niste dali glasu le dedu, ampak vsej generaciji.
Odgovor na vaše vprašanje je lahko precej zapleten. Poglejte, še pred petimi leti je omenjanje vojne v literaturi na primer pomenilo drugo svetovno vojno, prvo smo tako rekoč pozabili in o njej molčali, tudi ni kakega opaznega flamskega romana o njej, čeprav so Nemci državo tako rekoč požgali, razsuli, zagrešili vojni zločin. Razmišljal sem, kaj bi lahko bil razlog za to. Eden od njih je po mojem mnenju propad humanističnih idealov; vsi so sledili vzvišenemu cilju zaščititi svojo kulturo in vse drugo.
Prva svetovna vojna se mi zdi moralno precej bolj kompleksna od druge, v kateri so bili dobro in zlo, krvnik in žrtev takoj vidni. Zdi se, kot da sta obe veliki vojni gori in je prva povsem zakrivala drugo. Zadnja desetletja so prinesla na stotine novih uvidov in interpretacij, kontekst prve svetovne vojne se je pokazal čisto na novo, spoznali smo, kako pomembna je bila. Roman o tem času lahko pokaže tisto, kar so ljudje čutili. Kako sem bil srečen, da mi je ded poklonil svoje dnevnike! Tako sem lahko skiciral takratno dobo in iskal razloge za takratno naivnost, z zgodbo o vojaku pa sem lahko dodal vsaj kamenček v veliki mozaik.
Kakšen je flamski spomin na prvo in drugo vojno? Kako nas vojne poškodujejo? Nekje v knjigi omenjate izginuli etos staromodnega vojaka.
Če bi vprašal deda, česa se spominja iz druge svetovne vojne, ko je bila Belgija okupirana, veste, kaj bi rekel? Nemci so bili vljudni. To je bilo vse. Ni hotel znova videti klavnice prve vojne. Lahko dodam nekaj drugega. Prijateljeva babica je zmeraj, ko je slišala, da poskuša biti kdo do koga sočuten, povedala zelo na kratko: Sočutje je umrlo leta 1914. Vojna nas naredi bolj trde, tudi maščevalne, vodi nas v obnašanje, ki ga sicer ne bi odobravali.
Podpisali ste niz pesniških zbirk. Kakšna je moč poezije danes, koga zmore pesništvo zadeti?
Če odgovorim kot tipični sodobni Zahodnoevropejec, lahko rečem, da je pesništvo v očeh odjemalcev na ravni lončarjenja ali zbiranja metuljev, izgubilo je svoj nekdanji socialni pomen. Drugače je, ko nastopam na primer v Kolumbiji, Mehiki, Argentini, tam pesnika še dojemajo kot posameznika, ki se upira kolektivizmu, tam je vsako pesniško dejanje zavezujoče, upor zoper monotono mišljenje. Ste opazili, da skoraj ne najdete sodobnega pesnika, ki bi gojil nacionalizem? Pesem se bori proti generalizaciji. Govoriti iz svoje izkušnje je posebna moč, še zmeraj sprejemam ideologijo individualizma, posameznikovo kritičnost.
V esejih ste se večkrat lotili analize fundamentalizma. Kako ste se odzvali na napad na uredništvo pariškega satiričnega časopisa?
Nisem imel besed, nisem mogel verjeti, da je kaj takega mogoče. Vem, kako zapleteno je za nekatere muslimane premišljati o diskriminaciji, a to, kar se je zgodilo v Parizu, me je presenetilo. Ne Flamci ne Slovenci nimamo take zgodovine kot Francozi, tu so tako kolonije kot dolga tradicija intelektualcev arabskega rodu. Prej bi kaj takega pričakoval v, ne vem, Berlinu, Bruslju, a ne v Parizu, glavnem mestu države, v kateri živi več generacij integriranih priseljencev.
Klišejsko opažanje, da so priseljenci frustrirani in nasilni zaradi vsega, kar se jim dogaja, tu ni dovolj, zadeve so veliko bolj kompleksne in imajo opraviti z našim dojemanjem integracije. Seveda, Charlie Hebdo so napadle pošasti, a zakaj so postale take? Tu lahko pomaga literatura, preberite si zadnji Houellebecqov roman.
