Tiskane izdaje
»Fakt je, da sem skoraj vse, kar se danes v svetu piše, jaz že med obema vojnama v svojih novelah podal. Jaz sem promptnejše, genialnejše reagiral na svetovno in človeško dogajanje. Če bi bila moja dela pred vojno prevajana na svetovne jezike, bi bila danes svetovna literatura v marsičem drugačna.«
Kdo bi lahko bil avtor tako samozavestnih oziroma kar samozagledanih in narcističnih komentarjev? Nihče drug kot Vladimir Bartol, eden bolj nenavadnih slovenskih književnikov.
Kot je nenavaden tudi njegov renome, ki sega od popolne anonimnosti do (sicer relativno kratke in epizodne) skoraj zvezdniške slave, ko je bil njegov roman Alamut najprej priznan v slovenskem, s številnimi prevodi pa tudi v širšem mednarodnem prostoru.
Tomo Virk v uvodu svoje knjige Bakle in diktatorji: Jug, Bartol et consortes (Literarno-umetniško društvo Literatura, 2016) poudarja, da so mnenja o tem, ali je Bartol velik umetnik ali ne, še danes deljena, nedvomno pa je ena najzanimivejših osebnosti slovenske literarne zgodovine, ki je z Virkovo knjigo dobila stvarno in otipljivo fizionomijo, izsledki pa so precej presenetljivi.
Vladimir Bartol. Foto: Dokumentacija Dela
Podobno kot pri Virkovi obsežni študiji o Klementu Jugu, ki je imel v zgodnjem obdobju zelo velik vpliv na Bartola, imamo tudi tukaj opraviti z analizo osebnosti, ki se zdi zelo premočrtna, pa vendar je Bartol velikokrat menjal svoj življenjski nazor, se entuziastično vnemal zdaj za en, pa spet za diametralno nasproten cilj, bil prepričan o lastni velepomembnosti in genialnosti, pa spet dvomil vase in se čutil prikrajšanega, ker njegovega genija niso prepoznali in cenili.
Takšna dvojnost se zdi Bartolova stalnica, četudi so se amplitude sčasoma umirile. Morda se lahko zdijo tudi običajen modus odraščanja in zorenja, vendar jih v tako radikalnih oblikah ne zasledimo pogosto.
Začetni ideali asketstva, ki jih je občudoval že v gimnaziji, so dobili nov zagon ob prijateljevanju s Klementom Jugom, pri čemer je Bartol sam priznal, da sta mu imponirali Jugova superiornost in samozavest, kar ju je postavljalo v neenak položaj, njun odnos pa je Bartola obenem inspiriral in zelo bremenil.
Klement Jug je imel v zgodnjem obdobju zelo velik vpliv na Bartola. Foto: Wikipedia
Začetni asketizem
Kako daleč je segal njegov začetni asketizem, Virk lepo ilustrira z navedbami Bartola o njegovi mladostni zaljubljenosti v Zinko S. »Da bi se mogel tako navezati na to žensko, da bi nikoli ne storil nekaj velikega. In to sem hotel na vsak način, saj sem bil od nekdaj prepričan, da sem poklican za nekaj izrednega.«
Jugov vpliv, ki ga Virk oceni kar kot etični rigorizem in moralistični teror, se kaže v zanimivem in zabavnem Jugovem napotku, ki Bartolu odsvetuje kakršnokoli distrakcijo, saj mu prepoveduje tudi ples: »Boš videl, taka stvar zapusti navadno take sledove, da ne boš dve leti sposoben nobenega dela.«
Manj zabavna se zdi Bartolova fascinacija z Mussolinijem; čeprav so samega pisatelja preganjali Italijani, so mu imponirale diktatorjeva odločnost, militantnost in brezkompromisnost, v tem je videl ideal močnih osebnosti, ki spreminjajo zgodovino.
Virk tukaj postreže še z Bartolovim citatom, kako »strašno je biti bakla sredi morja teme – častno. Strašno je biti edini videc med slepci – bolesti polno in veličastno obenem.«
Vzornik Casanova
Ko se je Bartol po Jugovi zgodnji smrti končno postopno otresel njegovega vpliva oziroma mu je, kot se je izrazil, padla mrena z oči in mora z duše, je našel drugačnega vzornika. To je bil Casanova, ki mu je »odprl oči, kako svet prav za prav skupaj stoji, kako se v njem živi, prosperira in uživa«.
Privlačiti ga je začel hedonizem, obenem pa se je začelo še razraščati njegovo megalomanstvo. To se je kazalo na različne načine, ne nazadnje glede njegove univerzitetne disertacije, za katero je dobil najnižjo oceno, vendar je ostal trden v prepričanju, da je to vrhunsko delo in da jo je Veber nizko ocenil zgolj zato, ker je v njej pobil njegovo filozofijo.
Pariz, kamor se je odpravil leta 1926, je nova prelomnica. S seboj je imel zapiske velikih osebnosti, ki jih je očitno zelo občudoval, ob Casanovi so bili to še Cagliostro, Napoleon, Kolumb, Mohamed, Cortez in Pizarro. Vendar je tam srečal Josipa Vidmarja, ki mu, kot piše Virk, ni dal le ideje za Alamuta, temveč je odločilno vplival na njegov življenjski nazor in njegovo odločitev, da se bo posvetil umetnosti.
V tridesetih letih prejšnjega stoletja je nastala vrsta besedil, v katerih je eksperimentiral s formalnimi novostmi. Vplivi Descartesa, Machiavellija, Freuda, Weiningerja in Goetheja rezultirajo v delih z nenavadnimi, pogosto nekoliko bizarnimi liki pustolovcev in prevarantov, nekdanji asketizem se transformira v etični relativizem in cinizem, privlači ga vse, kar je magično in demonično. In nato še njegovo osrednje delo Alamut, ki ga je načrtoval skoraj desetletje.
»Vse je resnično,
Virk opozarja na njegov strah in nelagodje ob nastopu komunističnega režima, do katerega je imel intimno očitno zelo ambivalenten odnos, saj je svojo maksimo »Nič ni resnično, vse je dovoljeno!« nemudoma spremenil v »Vse je resnično, nič ni dovoljeno!«.
Njegova prilagodljivost je bila očitno skoraj brezmejna, kar kaže tudi njegova dvakratna prošnja za sprejem v komunistično partijo, ki pa je bila zavrnjena. Tudi v socialistični Jugoslaviji ni bil deležen priznanja, kakršno bi si po njegovem mnenju zaslužil, vse, kar je kasneje napisal, so bili bolj ali manj nepomembni osnutki.
S knjigo Bakle in diktatorji je Tomo Virk predstavil stvarno, faktografsko, mestoma kar surovo odkrito biografijo pisatelja, ki je bil izrazit megaloman, samohodec in individualist, obenem se je zelo trudil, da bi konsolidiral svoj življenjski kredo in osmislil osebno in pisateljsko poslanstvo.
Knjiga je napisana dovolj poljudno, da bo pritegnila »običajnega« bralca, obenem pa je Bartolov književni opus orisan tako poglobljeno, da je pomemben dokument literarne zgodovine.
Očitno je Virku to obdobje slovenske kulturne zgodovine zelo blizu, gradivo, ki ga je zbiral o Klementu Jugu in Vladimirju Bartolu, pa odpira vedno nova, do zdaj še sorazmerno malo raziskana poglavja. Pred kratkim je namreč izdal še monografijo Trojka s Filozofske: spisi o Vebru, Bartolu in Jugu.
