Tiskane izdaje
Staro judovsko pokopališče v Lendavi je bržčas eden najbolj žalostnih krajev v državi. Z mahom obraščeni nagrobniki samevajo brez enega samega kamenčka – s katerimi Judje izkazujejo, da so se spomnili na svoje mrtve. Tu ni več nikogar, ki bi jih obiskoval, še peščica preživelih je že davno odšla.
Judovska skupnost v Sloveniji ni bila izbrisana, temveč izruvana s spominom nanjo vred, piše v knjigi Slovenski pravični med narodi (Založba ZRC, ZRC SAZU 2016). Toda ta v središče ne postavlja Judov, temveč pogumne posameznike slovenskega rodu, ki so med drugo svetovno vojno tvegali – vsaj prostost, če ne življenja – in Jude rešili pred gotovo smrtjo.
A kot da so se t. i. pravični med narodi, častni naslov, ki ga je doslej že več kot 25.000 ljudem po svetu podelil izraelski muzej Jad Vašem, na ozemlju nekdanje SFRJ navzeli nekaj prekletstva, ki je pred tem leglo na pripadnike izvoljenega ljudstva: po drugi svetovni vojni so številni med njimi padli v nemilost takratne oblasti in ji morali dokazovati svojo lojalnost. Predvsem pa se z reševalnimi akcijami in požrtvovalnostjo pri skrivanju judovskih posameznikov nihče ni trkal po prsih, še potomci so plemenitost svojih staršev ali starih staršev raje zamolčali.
Prvič objavljena je v knjigi »neizpovedana družinska zgodba« o Juliju Kontlerju, čigar vdova je po vojni raje pripovedovala, da so ga aretirali in internirali »zaradi sodelovanja s partizanskimi odredi v Baranji« (kamor je zbežal iz Maribora pod nacistično zasedbo), kot da bi povedala, da je v taborišču končal, ker je v dogovoru s partizani organiziral reševanje nekaj deset judovskih zdravnikov iz Madžarske.
Več kot sedemdeset let je moralo preteči, da si je njegova vdova o tem upala spregovoriti svoji najstarejši vnukinji, Jasni Kontler – Salamon, novinarki Dela, ki je vse to popisala v eni od zgodb v Pravičnih med narodi (ko ji bo uspelo pridobiti več podatkov, pa se bo lotila pisanja knjige, je povedala).
Disidentska usoda
Leta 1986 je bil, žal posthumno, kot prvi od Slovencev razglašen za pravičnega med narodi. Leta 2002 je o njegovem življenju in plemenitih dejanjih v Delu izhajal kratek feljton izpod peresa Edvarda Žitnika z naslovom Pravičnik.
In res se je šele po letu 1991, recimo, da pod vplivom svetovne uspešnice Schindlerjev seznam (1993), v Sloveniji začelo prebujati zanimanje za pogumne posameznike in posameznice, ki so kljubovali »ideologijam biologizirane etničnosti«, kot sta v uvodu zapisala urednika Pravičnih med narodi, dr. Irena Šumi in dr. Oto Luthar. Tako pokončnih in drznih ljudi tedaj ni bilo malo. Knjiga v prvem delu prinaša devet zgodb o junaških dejanjih, katerih vršilci so že bili nagrajeni z častnim nazivom.
Avtorica večine zapisov je Miriam Steiner Aviezer, dolgoletna sodelavka muzeja Jad Vašem in pobudnica prepoznavanja pravičnih na celotnem nekdanjem jugoslovanskem ozemlju. Gre za pripovedi, ki ogrejejo srce in ovržejo podobo o Slovencih kot ksenofobnem, zadrtem in hlapčevsko tujcu vdanem narodu – podoba, kakršna se dandanes vse pogosteje izriše v ogledalu, če ga postavimo pred množice, ki vzklikajo proti priseljencem. V knjigi Pravični med narodi pa so zbrane tudi pripovedi o posameznikih, katerih plemenitost še ni javno pripoznana (in zaradi pomanjkanja dokazov nikoli ne bo), a so prav tako vredni omembe in časti.
Gre za ljudi, ki niso pomišljali v temnih nočeh na svojih čolnih čez Kolpo brez kakršnegakoli plačila voziti prestrašene in premražene Jude; ljudi, ki so skrivali judovske otroke (stare prav toliko in zaradi številnih selitev gotovo enako travmatizirane kot mladoletni begunci, proti katerim so se izrekli v Kranju ….); diplomatske poslanike Kraljevine Jugoslavije (Ciril Kotnik, Peter Punčuh), ki so na tujem izkoriščali mrežo poznanstev in diplomatsko zaščito, da so delovali človekoljubno.
Toda občutek, da je bilo največ pravičnih in morebitnih skorajšnjih kandidatov zanje prav med Slovenci, živečimi na tujem (omeniti velja še varuško Zoro Pičulin, ki je delala v Makedoniji, in Andreja Vendramina, učitelja iz Solkana, premeščenega v Nonantola pri Modeni), je varljiv. V Sloveniji se z raziskovanjem usode slovenskih Judov ukvarjamo šele petnajst let, zato bi bili vsakršni sklepi preuranjeni, svarita urednika.
Nič pa najbrž več ne more spremeniti ugotovitve, ki sta jo dr. Šumijeva in dr. Marjan Toš zapisala v Kratki zgodovini holokavsta v Sloveniji ob koncu knjige, da je »Slovenija med državami, v katerih je bil holokavst najbolj dosledno izpeljan: uničenih je bilo 86,6 odstotka vseh Judov.« Pri čemer najbrž ni zanemarljivega pomena, da so bili pripadniki judovske skupnosti zvečine izobraženi in imoviti ljudi, premožni obrtniki ali celo industrialci, ki so bili družbeno angažirani in iz okolja niso samo jemali, temveč vanj tudi prispevali.
Redkim, ki so se vrnili iz koncentracijskih taborišč, so po vojni zaplenili premoženje in jih nasploh obravnavali kot pripadnike nemške narodnosti. Resnici na ljubo je treba dodati, da se po tej plati zanje ni veliko spremenilo, saj so jim t. i. protijudovski zakoni, ki so jih leta 1935 sprejeli v nacistični Nemčiji, potem pa po dobršnem delu Evrope, že pred vojno kratili osnovne pravice, od lastništva do izobraževanja. Jugoslavija je protijudovske zakone sprejela že leta 1940, med drugim zaradi vztrajanja slovenskega politika dr. Antona Korošca.
Nacisti in Judje v isti hiši …
Ampak Pravični med narodi niso knjiga o političnih obračunavanjih, gre za zgodbe s srečnimi konci (večinoma), ki pred bralcem z malo domišljije zaživijo kot gibljive slike, včasih celo z nekaj komičnimi vložki. Edinstveno, res kot zasnutek za filmski scenarij, se bere tista o družini Levec v Zemunu, kjer so v isti hiši bivali nemški častniki in so se skrivali Judje. Miha in Martina Levec, sin in hči slovenskega geometra (ki je bil sin Frana Levca), sta se med vojno morala znajti po svoje, saj staršev ni bilo doma.
Nekaj sob v hiši sta oddala nemškim častnikom, med drugim staremu majorju Zajcu, ki se je zagledal v Martino, tedaj 22-letno študentko arhitekture. Naknadno pa sta se odločila tudi, da bosta na podstrešju skrila brata Josipa in Benjamina Beherano in Danila Fogla, mlade Jude, ki so se hoteli pridružiti partizanskemu gibanju. Enkrat je šlo za las: major Zajc je v kopalnici trčil v brata Beherano. Martini Levec ji ga je uspelo prepričati, da sta elektrikarja, ki sta nekaj prišla popravit. Da ne bi vohljal naprej, ga je popeljala v njegovo sobo in mu sledila.
Zdaj so bili na potezi judovski skrivači: Danilo Fogel je zaklical, da je vse popravljeno in da lahko gospa Levec pride iz sobe. Gospodična Levec se je tako otresla starega pohotneža, ki je s svojo uniformo še enkrat nehote poskrbel, da Judov pri Levčevih niso našli …Vsi trije so vojno preživeli in na njihov predlog je bila Martina Levec Marković leta 2000, ko je bilo za njo že dokaj razburkano povojno obdobje, imenovana za pravično med narodi.
Kdor je rešil eno samo življenje, je rešil ves svet, je tisti znani citat, ki ne sme manjkati v nobenem zapisu o pravičnikih. Nekaj podobnega sta izpovedala že dva od njiju, zakonca Vera in Ludvik Valentinčič, ki sta leta 1944 vzela k sebi desetletno Suzano, judovskega otroka, ki ji jo oče, sam s še pravočasno slaviziranim priimkom, iskal gostiteljsko družino.
Zakonca Valentinčič sta sprva oklevala, saj sta bila zaradi političnega angažiranja pred vojno okupacijski oblasti že apriori sumljiva. Toda prevladala je človečnost. Vodilo ju je hotenje, da »bi bilo morje trpljenja vsaj za eno kapljico manjše«, je zapisala Miriam Steiner Aviezer. Zaradi takšnih zgodb je pričujoča knjiga, ki je med drugim zelo lepo, elegantno oblikovana, v resnici »branje, ki je streznitev in upanje obenem,« kakor sta zapisala njena urednika, dr. Irena Šumi in dr. Oto Luthar.
