Tiskane izdaje
Sodobna češka pisateljica srednje generacije Tereza Boučková – nekdanja disidentka, hči dramatika Pavla Kohouta – je vzbudila največ zanimanja z romanom Leto petelina. V češčini je prvič izšel leta 2008, v slovenskem prevodu pa letos pri Modrijanu.
Bralci se na roman večinoma niso odzivali kot na literarno delo, temveč kot na dokumentarno literaturo, na dražljivost in kočljivost dejanskega. V tej knjigi se romanesknost spopada z resničnostjo in v tem smislu je tudi tekel pogovor.
Je Leto petelina povsem avtentičen in avtobiografski roman ali ne? Pisatelji ponavadi skrivajo in zanikajo avtobiografskost, nočejo se preveč razgaljati.
Noben roman, ki velja za avtobiografskega, ni povsem avtobiografski, sicer to ne bi bil roman, temveč dokument ali dnevnik. Pa tudi za dnevnik ni nujno, da je povsem resničen. Pisatelj vedno uporablja poetično licenco. Vse, o čemer pišem v tej knjigi, se je nekako zgodilo, čeprav sem te situacije pozneje tudi obravnavala literarno. Želela sem si, da bi se zgodba stopnjevala, da ne bi vsega izdala takoj na začetku, da bi čim bolj pridušila svoje občutke, predvsem žalost, da bi napisala nadčasoven in kakovosten tekst.
S tem iz surovih dnevniških zapisov narediš roman. Napisala sem štiri verzije in črtala približno dvesto petdeset strani. Verjamem, da se čez nekaj let nihče ne bo več ukvarjal s tem, ali se je to res zgodilo. Ostal bo roman, ki sem ga napisala po spletu naključij.
Včasih se zdi, da je lastno življenje tako zanimivo, da pisatelj lahko črpa fabule iz njega in ni treba, da bi si izmišljeval kakšne zapletene zgodbe.
Ali si avtor več izmišlja in fabulira, je pač njegova odločitev. Ali naključje. Ali višja sila. Pisanje, ki črpa iz lastnega življenja, je po mojem v marsičem veliko težje, kot če si izmišljaš. Moraš se dvigniti nad to, o čemer pišeš, zgodbo moraš opazovati z distance, hkrati pa moraš vanjo vložiti čustva, ki si jih doživljal, da bi jih lahko enako intenzivno prenesel bralcu. Pri tem misliš tudi na svoje bližnje, ki se jih pisanje tiče, to pa sploh ni lahko.
Rekla bi celo, da je to, da zna pisatelj organizirati v zanimivo zgodbo, kar se (mu) je dejansko zgodilo, mogoče večji uspeh kot gola fabulacija?
Ne vem, na to ne znam odgovoriti. Vsekakor pa se avtor, ki zajema iz svojega življenja, zelo izpostavlja včasih krutim sodbam drugih, in to je težko prenašati. Navsezadnje pa mora stati za svojim življenjem in svojim pisanjem. Ne preostane mu nič drugega. Kaj je večji uspeh, ne vem. Mogoče danes ne znamo fabulirati tako, da bi bralec verjel izmišljeni zgodbi. Zato zmaguje zgodba iz življenja.
Na kateri točki svoje življenjske zgodbe ste se odločili, da boste svojo realno življenjsko zgodbo o posvojenih sinovih spravili na papir, napisali roman?
Odločila sem se, ko me je pisateljski kolega v uglednem tedniku obtožil rasizma, čeprav tega ni eksplicitno napisal. Najprej sem se sicer sesula, ko pa sem za silo prišla k sebi, sem sklenila, da bom poskusila napisati svojo zgodbo. Da bi lahko tistim, ki jo bojo brali, dala misliti, kaj bi v takih situacijah naredili oni. Kako bi se odrezali. Želela sem podati svoje pričevanje, ki je v bistvu neprenosljivo. Pisati sem začela šele, ko sem spet našla ravnovesje. S pisanjem se nisem osvobajala svojih težav, nasprotno. Pisanje Leta petelina me je vračalo nazaj in vse sem spet boleče doživljala.
Ko ste se z možem odločali za posvojitev, vam je bilo najbrž vseeno, kakšnega rodu bosta otroka. Ali ste celo bili naklonjeni romski narodnosti?
Zelo sva si želela postati starša in sva hotela kateregakoli otroka! Edini pogoj je bil, da bi bil čim manjši. Prepričana sva bila, da se ne more slabo končati, če bova podarjenemu otroku dala vso svojo ljubezen.
Potem se vam je rodil sin. Ste se v primerjavi z njim zavedeli razlik v vedenju in ravnanju svojih dveh posvojenih sinov? Kdaj se je to začelo kazati?
Od začetka sva se zelo trudila s posvojenima sinovoma, ki sta bila močno čustveno prikrajšana. Zelo ju je namreč zaznamovalo življenje v zavodu za dojenčke, kjer sta preživela prvo leto. Z možem sva si na primer mislila, da sta fantka gluha, ker se nista odzivala ne na človeški glas ne na svoje ime. Čustvenega odnosa nista kazala do človeka, temveč samo do stekleničke z mlekom. Bila sta ubogi bitjeci. Vse, kar je bilo tuje in novo, ju je povsem vrglo iz tira. Ko sem sama rodila sina – nikoli nisem uporabljala izrazov lastni in posvojeni sin! – sem šele lahko videla, za kaj sta bila naša fanta prvih slabih dvanajst mesecev prikrajšana. Predvsem za vez s svojim človekom in njegovo ljubeznijo.
Zakaj sta se posvojena sinova začela vesti tako asocialno in delikventno?
Najbrž je prišlo na dan vse, kar ju je zaznamovalo v najpomembnejšem prvem letu, pa tudi to, da ju njuni mami med nosečnostjo nista hoteli in da sta najbrž imeli kakšno genetsko napako. Kajti če se pri mami ne pokaže materinski nagon, je z njeno osebnostjo nekaj narobe. Seveda je tukaj še neki oče, o katerem ni nič znanega … Fanta sta bila vedno problematična, ampak do njune pubertete sva z možem obvladovala težave. Po njunem sedemnajstem letu pa je vse ušlo z vajeti. Sinova sta si strašansko želela živeti po svoje in se nista hotela več držati nobenih pravil. Ne doma ne v šoli.
Kakšen je bil njun odnos do vas, nadomestne matere in očeta? Sta vas imela/vas imata rada?
Zanju smo bili pač starši z vsem dobrim in slabim, kar spada zraven – tako kot so za otroke pravi starši. Še vedno nam pravita mami in oči. Mislim, da nas imata zdaj, ko se naši življenjski slogi ne križajo več, spet čisto rada.
Je to za vas in vašega moža življenjsko razočaranje? Ste obžalovali posvojitev ali na to gledate kot na dragoceno življenjsko izkušnjo?
To je bilo in je veliko razočaranje, ki najbrž nikoli ne bo minilo. Ko sem doživljala tisto svoje leto petelina, ko mi je družina, ki sem jo imela in jo imam za največjo življenjsko vrednoto, razpadala in nisem vedela, kako preživeti vsak dan sproti, sem bila zelo na tleh. Obžalovala sem posvojitev. Zdaj pa, ko mi ni več treba reševati vsakdanjih neskončnih težav in nisem nenehno razočarana, se lahko spet spominjam vsega prijetnega iz tega obdobja. Kajti s fantoma smo skupaj preživeli tudi veliko lepega! Ja, imam veliko življenjsko izkušnjo in škoda je, da ni mogla biti drugačna. Ni lepšega, kot če so ti otroci v veselje in si lahko ponosen nanje.
Kako vam je vse to pomagalo prenašati vaše življenje pisateljice, znane osebnosti, tisto paralelno življenje, ki je v knjigi opisano kot nekakšna protiutež?
To sem težko prenašala, ker sem se znašla v kolesju medijskega linča in se nisem mogla braniti.
Roman je na Češkem vzbudil ogromno zanimanja, celo manjši škandal, bil je zelo odmeven. Mnogi knjige najbrž sploh niso brali, izrekali se posplošene sodbe, obsojali so vas.
Ja, dobila sem tudi na stotine čudovitih mejlov in razglednic in pisem. Po zaslugi te knjige sem navezala tudi nekaj trajnih prijateljstev. Dva zelo prijazna mejla sem dobila celo zdaj iz Slovenije in to me zelo veseli.
Kritiki pa preprosto niso dojeli zadeve? Kaj mislite, zakaj?
Ljudje, ki obsojajo nekaj, o čemer nič ne vejo, so pač bedaki. Huje je bilo, ko so me obsojali tudi ljudje, ki so mi bili miselno blizu, ker so si recimo želeli zagotoviti večjo branost svojega časopisa. Ali ker so aktivisti in so mislili, da če bojo mene in mojega moža obsodili – moja knjiga je ponekod celo postala obvezno branje za prosilce za posvojitev otrok –, bojo s tem naredili nekaj dobrega in bo posvojitev veliko več.
Kako je danes na Češkem s posvojitvijo romskih otrok? Se je kaj spremenilo? Kako zdaj gledate na posvojitev?
Ker so me v nekem mediju obtožili, da so ljudje zaradi mene nehali posvajati otroke, sem prosila ministrstvo za socialne zadeve za natančne številke o posvojitvah. Te številke se stalno dvigujejo! In dvigovale so se tudi, ko je izšla moja knjiga. Ker pa so pravno na razpolago predvsem romski otroci, te številke najbrž veljajo tudi zanje, toda statistik o posvojitvah romskih in neromskih otrok vam ne bo izdala nobena ustanova. Pri nas lahko otroke vzamete v rejništvo ali pa jih posvojite. Glede na svojo grenko izkušnjo si mislim, da je boljše in preglednejše rejništvo. Kajti če se (nepreklicna) posvojitev na koncu izjalovi, trpijo vsi in predvsem postarani posvojitelji. Posledice so lahko usodne.
Zdaj pišete nadaljevanje. To pomeni, da ste na tekočem s tem, kako fanta živita? Imate stike? Ju imate še vedno za svoja otroka?
Bojim se govoriti o tem, kar pišem. Kolikor se le da, sem na tekočem s tem, kako živijo vsi najini sinovi. Z možem si še vedno želiva slišati dobro novico.
