Tihi Don: Nobelova nagrada za plagiat?

Minule dni so znova oživeli očitki, da je roman Tihi Don, za katerega je Mihail Šolohov leta 1965 dobil Nobelovo nagrado, plagiat. Očitki, ki se že leta občasno pojavljajo, predvsem izhajajo iz tega, da je bil Šolohov premlad in premalo zrel, da bi lahko napisal tako knjigo. Star je bil enaindvajset let.

Ko je bil pred desetletjem že vtis, da je to vprašanje zaprto in da delo ni plagiat, ga je pred dnevi na zelo veliko prostora odprl nemški Frankfurter Allgemeine Zeitung, ki se sklicuje na ugotovitve rusko-izraelskega literarnega teoretika Zeeva Bar-Selle. Ta se že dve desetletji ukvarja s preučevanjem Tihega Dona in trdi, da je pravi avtor večjega dela obsežnega romana precej manj znani kozaški pisatelj Benjamin Krasnuškin. Nemški dnevnik ugotavlja, da je bila Nobelova nagrada v bistvu podeljena projektu sovjetskih tajnih služb.

Očitki Solženicina

Tihi Don v štirih delih je eden od najbolj kakovostnih in branih romanov ruske in svetovne književnosti, lahko bi rekli tudi komunistične književnosti. Avtor je zanj med številnimi nagradami prejel tudi Stalinovo nagrado. Med najglasnejšimi pri očitkih, da je delo plagiat, je bil ugledni ruski pisatelj Aleksander Solženicin, tudi sam dobitnik Nobelove nagrade in oster kritik komunizma. Ko mu je mladi pisatelj poslal izvirni rokopis, da bi se sam prepričal, mu je Solženicin odvrnil, da nima časa. Trdil je, da je pravi avtor Tihega Dona ruski pisec in pedagog Fjodor Kjurkov, ki je umrl leta 1920.

Potem ko je Solženicin iz Sovjetske zveze emigriral na Zahod, je v Parizu leta 1974 izdal knjigo Streme Tihega Dona s podnaslovom Uganke romana, ki jo je napisala književna kritičarka Irina Medvedjeva Tomaševska. Čeprav je bila knjiga zaradi strahu pred sovjetsko varnostno-obveščevalno službo KGB podpisana samo s psevdonimom D, je avtorica naredila samomor. Častilci Solženicina so po njegovi smrti leta 2008 trdili, da on zagotovo ne bi izdal take kompromitirajoče knjige, če bi vedel, da obstajajo originalni rokopisi Mihaila Šolohova. Pa vendarle se Solženicin za svoje trditve ni opravičil niti po smrti Šolohova, čeprav so bili izvirni rokopisi že zdavnaj ­najdeni.

K skepsi o avtorstvu je pripomoglo tudi to, da je imel Šolohov le tri razrede gimnazije in se ni mogel vpisati na univerzo.

Prva knjiga Tihega Dona je izšla leta 1928. Šolohov je bil takrat star enaindvajset let in se pred tem ni ukvarjal s pisanjem, temveč je bil nepomemben komunistični funkcionar na deželi, ki so ga zaradi korupcije preselili v Moskvo. Bar-Sella meni, da je sovjetska tajna policija s tem izsiljevala Šolohova in da se je moral do konca življenja podpisovati pod knjige, ki so jih napisali drugi in so ustrezale ideologiji Sovjetske zveze.

O kozakih

Tihi don je zgodovinski roman, ki prikazuje rusko družbo v enem najpomembnejših obdobij v zgodovini Rusije – zajema obdobje od leta 1912 do 1922. To je bilo obdobje velikih dogodkov tako v svetovni kot sovjetski zgodovini – prva svetovna vojna, februarska revolucija, oktobrska revolucija, državljanska vojna, spopadali so se monarhisti in komunisti. Padale so stare vrednote, rojevalo se je novo življenje v duhu »osvoboditve delovnega ljudstva izpod kapitalističnih tlačiteljev«, »pravilne delitve dobrin« ... Obstajali so tudi ljudje in etnične skupine, ki jim nova ureditev ni ustrezala in so se upirali.

Šolohov se je trudil prikazati te ljudi, s čimer se je precej zameril oblastem v času revolucije 1918, ukvarja pa se tudi s političnimi spopadi med monarhisti in komunisti. Največji del romana je posvečen opisovanju vzhodne fronte na koncu prve svetovne vojne in državljanske vojne ter težkemu življenju donskih kozakov.

Petnajst let za roman

Bar-Sella v študiji Tihi Don proti Šolohovu pravi, da je imel Šolohov na začetku prve svetovne vojne šele devet let, ob izbruhu državljanske vojne med rdečo armado in belogardisti pa štirinajst. Prav to pa sta ključna dogodka v Tihem Donu, ki ga je Šolohov pisal celih petnajst let.

Ni moja stvar, da bi dokazoval avtorstvo, je na očitke odgovarjal Šolohov, jaz moram samo pisati. Že leta 1928 je moral posebni komisiji v Moskvi pokazati originalni rokopis. Komisija je potrdila avtorstvo. Kar šeststo strani originalnega rokopisa je Šolohov pustil v središču Moskve v stanovanju najboljšega prijatelja in prav tako pisatelja Vasilija­ Kudaševa. Kot član združenja pisateljev je imel Kudašev v Moskvi svoj kabinet, kjer je hranil rokopise Šolohova. Ko je Kudašev umrl v vojni, se je izgubila tudi sled knjige Šolohova. Vendar se je pozneje pokazalo, da ga je hranila družina Kudaševa. Del rokopisa, ki je po prepričanju strokovnjakov nedvomno pripadal Šolohovu, se je ohranil v kozaški vasi Vjošenskaja.

Cenzura

Roman so v prostrani Sovjetski zvezi večkrat ponatisnili in ga prirejali. Ruska akademija znanosti je kupila originalni rokopis Tihega Dona, da bi imela v rokah prepričljiv dokaz o avtorstvu. Zanj je odštela veliko denarja. Nakup je leta 1999 podprl tudi Vladimir Putin, ko je bil kratek čas ruski premier.

Večina Tihega Dona ni brala takšnega, kot je bil v izvirniku, tudi Slovenci ne v prvem prevodu Janeza Dolenca iz leta 1946 in drugem Janka Modra iz leta 1967. Roman so namreč v Sovjetski zvezi cenzurirali in cenzurirani so bili tudi prevodi. V Sovjetski zvezi so ga tiskali po delih: prvi in drugi del leta 1928 in 1929, tretji del leta 1933, zadnji, četrti del, leta 1940. Šele leta 2011 so prvič natisnili necenzurirani izvirnik. Strokovnjaki so ob primerjavi besedil ugotovili, da je bil za prvotne objave precej predelan, cenzorji so izločili celotna poglavja, odstavke, zamenjali besede ...

Pisateljeva hči Svetlana Šolohova je rekla, da njen oče Mihail ni mogel fizično spremljati objav vsake izdaje Tihega Dona, se je pa boril, da mu teksta ne bi spreminjali. Dejala je, da so redaktorji iz ideoloških razlogov spreminjali dele besedila, ki so se nanašali na kozake.

Mihail Šolohov se je rodil leta 1905 v vasici na donskem območju, kjer je preživel skoraj vse življenje. Umrl je leta 1984. Sam ni bil kozak, čeprav so doma živeli in se obnašali­ kot kozaki. Ker je živel s kozaki, ne preseneča, da so ti glavna tema njegovega književnega opusa. Njegova mama je bila po očetu Rusinja, po materi pa deloma Tatarka. Oče je bil Rus, trgovec. Šolohov se je pri pisanju izogibal vplivu socialnega realizma, zaradi česar je imel neprijetnosti z oblastmi in tudi samim Stalinom. Šolohova so morali sprejeti, ker so bile njegove Donske povesti, predhodnice Tihega Dona, čisti socialni realizem in z njimi se je na neki način odkupil.