Tiskane izdaje
Komunizem, ki je desetletja obvladoval evropsko levico, je po njegovem mnenju v zadnjih vzdihljajih, tudi katolicizem kot stoletja vodilna krščanska konfesija v Evropi se zgublja v lastnem klerikalizmu in zato nazaduje. V porastu je muslimanstvo, hkrati z islamizmom kot njegovo radikalno izvedbo.
Evropejci se, kot trdi Hribar, vse premalo zavedamo, da tako krščanstvo kot muslimanstvo pa tudi judovstvo spadajo v okvir biblijske supercivilizacije, na raven nezavednega pa je potisnjeno dejstvo, da se znotraj nje danes odvijajo glavni svetovni spopadi. Evropa po njegovem mnenju potrebuje določeno preroditev, v kateri ne bo moglo iti le za krščanske korenine, ampak bo treba upoštevati tudi korenine krščanstva samega.
Obrisi trojnega sesutja Zahoda
»Kaj to pomeni? Ta pot nas bo vodila ne samo do etično utemeljene razločitve tega, kar je v Bibliji pravilno, od tistega, kar je v njej napačno, celo zločinsko, ampak tudi do tiste vsebine antičnega grštva, ki se je razprla s sofoklejevsko izpostavitvijo posvečenosti mrtvih, nato – še nazaj – do polnega uzrtja budističnega spoštovanja svetosti življenja, vsakega, ne samo človeškega, ne nazadnje pa tudi do vključitve politeistične strpnosti, na katero že desetletja opozarja biblicist Jan Assmann.«
Vlogo džihadistov in »po njih izsiljenega migranskega cunamija« Hribar vidi v tem, da nas zaradi svoje zločinskosti tako rekoč silijo na pot novega rojstva. »Zaradi njihovega početja so se neizbrisno zarisali obrisi trojnega sesutja Zahoda. Skozi militaristično reakcijo ZDA na islamistični terorizem, zaradi katere se je njihov antiterorizem sprevrgel v terorizem nad ljudmi domovin, kjer so (bili) teroristi doma, se je razprl razcep med ameriško in evropsko kulturo, med kulturo smrti, s smrtnimi kaznimi na čelu in kulturo življenja, zasnovano z odpravo smrtne kazni.«
Razločno potegniti črto
Ta razcep je, kot presoja Hribar, zarisan s trojnim – ekonomskim, religioznim in filozofskim sesutjem Zahoda v njegovi metafizični konstituciji, ki terja »razločno in odločno potegnitev črte med nihilistično brezobzirnim sledenjem volji do moči ter obzirno spoštljivim sprejemanjem drugega, človeka v dostojanstvu njegove biti in iz njega izvirajočih človekovih pravic. To ni grožnja z apokalipso ali kataklizmo, marveč klic k sestopu iz nihilizma metafizike k čisti ontologiji biti kot biti.«
Po filozofovem mnenju izhod torej obstaja, a ob upoštevanju tega, da ne podležemo militarističnim zahtevam in napotkom ZDA, kako zaustaviti naval migrantov, ki so ga zaradi vsaj začasnega zmanjšanja lastne ogroženosti spodbudile same. »Kajti v tem primeru nas res ne bo doletelo nič dobrega. Med prvimi, ki bomo plačali zelo visok davek, pa bomo prav Slovenci,« napoveduje.
Akademik Hribar je pomembno prispeval k osamosvajanju Slovenije. Bil je eden od ustanoviteljev Demosa, sodeloval je pri nastajanju slovenske ustave, bil je tudi prvi glavni in odgovorni urednik Nove revije. Raziskovalno se je osredotočil na fenomenologijo in filozofijo religije, oboje je kot redni profesor predaval na ljubljanski Filozofski fakulteti. Za svoje znanstvenoraziskovalno delo in prispevek k osamosvajanju ter demokratizaciji slovenske družbe je bil leta 2008 odlikovan z redom za zasluge.
