Tiskane izdaje
Na zemljevidu slovenske poezije, če ga razgrnemo od Prešerna do danes, ima Tomaž Šalamun vidno in izrazito mesto. Povedano na kratko: pomeni eksplozijo notranje prostosti – osebne, drzne in skrajne. Take, da lahko očara ali prestraši. No, beseda eksplozija morda ni čisto prava. Šalamun večkrat za to isto reč napiše bolj gosposko besedo »razprostrtost«.
In res gre za nekakšno brezmejno, hote necenzurirano odprtost in razprtost v vse, kar je: v njem samem, okoli njega in nad njim. Naj bo to vesolje ali zgodovina, družba ali naključje, lahko pa tudi najbolj vsakdanje ali neznatne reči, kot so maline in gobice. Z vsem se je znal pogovarjati intenzivno in po svoje, prijazno ali popadljivo.
Mislim, da je Tomaž Šalamun prav s to nekompromisno zasajenostjo v življenjsko danost in z močno imaginacijsko igro sredi nje – z igro, ki je bila v bistvu radoživo bivanje – očaral in osvojil tuji svet. Še posebej v ZDA. Tam so ga sprejeli tako rekoč za svojega pesnika in tam je postal tudi akademski učitelj pesnjenja.
Šalamunov pohod v nova, svobodna pesniška obzorja je bil nagel in strm. Pokazal se je že ob njegovem vstopu v slovensko literarno javnost, tam na začetku šestdesetih let. Cikel Mrk v Perspektivah 1963 je že v prvem stihu napovedal vse: Utrudil sem se podobe svojega plemena / in se izselil. Iz svoje duše pospravlja zadnje ostanke mehkobe in ranljivosti. Pravi: Tapeciral se bom vsak dan / na primer kakih deset kvadratnih centimetrov / ... Tak bom ostal, tak bom preživel.
Kmalu je sledila izzivalna Duma 1964. V njej se je s parodistično kretnjo iztrgal iz mogočne Župančičeve sugestije: Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu ... In na koncu še groteskni zasuk k vse prej kot junaški podobi rojakov: Slovenci kremeniti, prehlajeni predmet zgodovine.
Sledila je njegova prva zbirka Poker leta 1966. V njej je pokazal hrbet vsem veljavnim modelom slovenskega pesnjenja in sesul vsa tako imenovana »višja zrenja«, na katerih je temeljila tradicionalna slovenska poezija. Ugasnil je vse tri njene globinske idealitete: religiozno, družbeno in nekdanjo subjektivistično. Po vsem tem je pred njegovimi očmi ostal samo še »svet narobe zloženih stvari« in v tem razgrajenem svetu je zavzel pozicijo pokra, pozicijo igre.
Včasih kritične, včasih humorne, pa tudi čiste in lahke. Seveda je vse to lahko storil samo nekdo, ki ni bil več domačijec, ampak je imel za sabo široko razgledanost v moderno svetovno poezijo. S središčem pri Eliotu, ki ga je tudi sam imenoval svojega učitelja.
Človek za zgodovino »vertikalnih« napetosti
Tomaž Šalamun je bil pri nas najbolj opažen, in je morda še zmeraj, prav po tem svojem mladostnem pokerskem obratu, s katerim si je izpraznil prostor za prosti met. Toda to je bila samo epizoda. Na videz nihilistična, zadaj pa je v resnici delovala močna osebnostna vertikala.
Kmalu po Pokru se mu je zapisalo: ... to, kar je vertikalno, ne more pasti. (Namen pelerine, 1968) Toda Taras Kermauner je Šalamuna še leta 1991 postavil pred dilemo: Osnovno vprašanje: ali vera ali nihilizem. Ali Bog ali nič. Če bi filozof Peter Sloterdijk poznal Šalamunov primer, bi ga lahko brez pomislekov uvrstil v svojo markantno panoramo in zgodovino človekovih vertikalnih napetosti, kot temu pravi sam (Spremeniti moraš življenje, SM, 2013).
V zbirki Romanje za Maruško iz leta 1971 je prišlo do opaznih premikov. Beremo lahko: Zapuščam ikonoklastične variante ... Nenadoma se pojavijo sintagme: lakota srca, lakota neba ali v tebi kali duša. Pokažejo se celo beli cvetovi hrepenenja. In knjiga se konča s prividom blažene svetlobe. Skratka, ni mogoče prezreti neke apolinične črte. Take, da se z njo hote ali nehote pripenja prav na tisti del slovenske pesniške tradicije, ki jo je tako močno demontiral. Za tuje bralce je bila ta paradoksna črta – recimo, slovenskega poetičnega lirizma – verjetno še bolj opazna kot za nas.
Seveda pa Šalamun v resnici ni bil nikakršen povratnik ali romar k poetičnim katarzam stare vrste. Gre samo za eno izmed posebnih mest ali postaj njegove »razprostrtosti«, ki je bila in ostala zmeraj živa in gibljiva v vse smeri. Taka, ki nenehoma podira in gradi, nekakšna trajna transplantacija srca, ki pa zmeraj ve, kako bije. Njegov avtoportret, kakršnega lahko ugledamo v pesmi History iz zbirke Arena (1973), se začne takole: Tomaž Šalamun je pošast. / Tomaž Šalamun je drveča krogla v zraku. / Nihče ne ve za njegovo orbito. Tudi če se mu zapiše stavek: ravnotežje stvarstva.
»Zvezde, da mi salutirate!«
Eksorbitantnost, s pomenom iztirjenosti, je eden znanih orientacijskih pojmov, ki jih je literarna zgodovina uporabljala za označitev modernizma. In najbrž je res primeren za opazovanje nadaljnjega velikega opusa Šalamunovih pesmi, ki so kot lava prihajale na dan v pogostnih zbirkah po Pokru, v sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih, pa tudi v našem bližnjem času.
Vsako stanje, ki ga na tej poti doseže, zavzame in izreče, se lahko v naslednjem hipu spremeni v nekaj čisto drugega in nasprotnega. Koper je lahko zdaj mesto, takoj za tem pa tudi navaden »ohrovt«. Vse je združljivo z vsem in nič ni dokončno združenega.
Toda te vrtljivosti stvari in pogrezljivosti samega sebe Šalamun nikdar ne jemlje z občutkom eksistencialne tesnobe. Jemlje jo z intelektualne razdalje, sarkastično in prijazno hkrati, v bistvu pa radoživo. Izgon tragike, melanholije in slovenske žalosti je popoln. Zvezde, da mi salutirate! – je eden najbolj nenavadnih zapisov slovenske lirike. Smrt je nekje čisto na robu njegove tematike in skoraj lahka.
Tudi zgodba Šalamunovega jezika je podrejena razburljivi izrazni razprostrtosti. Do njegovega pesniškega jezika ni mogoče po poti klasične jezikovne logike in slovnice. Pri njem je na delu spontana in svobodna imaginacija, tudi nekakšna eksorbitantnost, razprta v vse smeri. V bistvu nadrealistična, vendar bolj intelektualna kot zaumna. Ne temelji na metafori ali simbolu, ki sta lahko še v območju logičnega strukturiranja pomenov, temveč že na katahrezi. To se pravi na montaži med seboj čisto tujih stvari in besed. Nadrealisti so trdili: čim bolj sta si tuji in nezdružljivi besedi, ki se srečata, tem močnejša je eksplozija pomenov.
V pesmi Gobice VI beremo (zapisano celo brez ločevalnih vejic): Bradlja Hegel rožice v naravi / trije so pojavi stvarstva / Mojzes padel iz plenic v zgodovino / v sivih dokolenkah čaka na propad zapada. Prelomi stvari in pomenov so taki, da pri branju Šalamuna pogostoma tudi zaidemo in se izgubimo kot v življenju samem. Izraz »cerebralna mistika«, ki ga nekje zapiše, ni čisto izmišljen.
Slovarsko najbolj razprostrt
Šalamun podre tudi meje med jezikovnimi ravninami in se svobodno giblje v vseh njegovih nadstropjih: od gosposkega in abstraktnega izrazja skozi mnoge srednje položaje do slenga in še naprej do najbolj spodnjih leg. Mimogrede prestopa tudi v druge jezike in njihove frazeme: v angleščino, italijanščino, francoščino, srbščino ali hrvaščino, nemščino, poljščino pa še kam.
Skratka, svoj jezik meri po resničnosti in ne po svetosti. Upogiba tudi slovnico. Večkrat omenja Ludwiga Wittgensteina in mogoče ni prezrl njegove filozofije jezika, v kateri je zapisano: »Slovnica je praznoverje«, »slovnica je teologija« – resnični jezik je nekaj drugega, je nezamejena igra žive človekove komunikacije.
In gre še za neko resnejšo zadevo. Šalamun je slovenski pesnik, ki ga je njegova planetarna pustolovščina pripeljala na rob globalizacijske potopitve. Nekje tam na začetku sedemdesetih let je zapisal: Velika stiska, ker začenjam sanjati svoje otroštvo v angleščini, čutim, da je napaden bistven živec moje poezije. Grem k Czesławu Miłoszu v Berkeley v Kaliforniji na posvet in pogovor ter ugotovim, da ni pesnika 20. stoletja, ki bi po petindvajsetem letu spremenil jezik in kaj pomenil.
Odločim se za slovenščino in s tem za povratek. Stiska je prihajala tudi še pozneje. Pesem Imperializem mi trga glavo iz zbirke Arena (1973) priča, kako se znajde v silovitem notranjem objemu tujega jezika. Lingua franca mu jemlje in trga dušo v novo svobodo. Ta stiska pa mu nenadoma prikliče molitev, da ne ugasne slovenski jezik.
Treba je videti Šalamuna tudi s te strani. V svoji razprtosti njegov jezik v resnici strašno gara. To je avtor, ki je pesniško predelal izredno količino slovenskega jezika. Brez statistike lahko vnaprej rečemo, da med našimi pesniki ni nobenega, ki bi bil slovarsko tako razprostrt. Inventar uporabljenih besed je osupljiv, od tako imenovanih najvišjih do najbolj spodnjih.
Od najbolj svetega do čisto profanega, vse to, kar smo. V resnici se Šalamun ni utrudil svojega plemena in ne izselil. Ostal mu je do kraja zvest. Samo opogumil ga je. Tudi pri jeziku se je držal svojega globinskega načela: Bog ne utripa z nobenimi plašnicami.
