Tiskane izdaje
Danski novinar in pisatelj Henrik Brun je novo pero skandinavskih kriminalk. Kot vojni dopisnik iz nekdanje Jugoslavije in preiskovalni novinar v nordijskih državah si je nabral dovolj znanja, da je oživil precej avtobiografsko zasnovanega raziskovalnega novinarja Ketila Brandta.
Ta v prvi knjigi iz te serije Danska zanka (založba Sanje, prevod Darko Čuden) raziskuje smrt svojega prijatelja v Ljubljani.
Vaša povezava s Slovenijo mora biti zelo močna, da ste se odločili, da se bo prvi kriminalni roman o novinarju Ketilu Brandtu dogajal v Ljubljani.
Slovenijo poznam precej dobro, saj sem prihajam redno zadnjih petindvajset let. Prvič sem prišel kmalu po osamosvojitvi, ko sem kot novinar pokrival vojno na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Na poti sem odkril Ljubljano in se zaljubil vanjo, v to mesto s prijaznim ozračjem. Zdaj prihajam v Ljubljano pisat in obiskovat prijatelje, ki jih tukaj zlahka dobiš veliko, pa tudi na počitnice. Tako sem se odločil, da bom izkoristil poznavanje Ljubljane kot okolje za kriminalko.
Slovenija je zelo primerno prizorišče, ker je dobro organizirana, mirna družba. Tu je kriminal izjema in se skriva. Zato je raziskovanje za bralca veliko bolj vznemirljivo. Verjetno so tudi zato zelo popularne skandinavske kriminalke, ker se dogajajo v družbah, ki so na videz urejene, zaradi česar izjeme toliko bolj izstopajo. Je pa tudi res, da se lahko taka zgodba zgodi le tukaj, ker po njenem ozemlju potekajo poti tihotapcev z ljudmi. Glede na nedavne dogodke z migranti je zgodba še aktualnejša.
Je pa tudi res, da je najbolje pisati o zadevah in krajih, ki jih poznaš.
Seveda, tako dobi zgodba veliko podrobnosti. Lažje pišem o krajih, ki sem jih videl, precej težje si kar tako na suho izmišljam.
V Ljubljano ste prišli takoj po osamosvojitvi, torej ste zamudili našo kratko vojno?
Da. Vendar sem se veliko pogovarjal s tistimi, ki so se je udeležili, kakor tudi tistimi, ki so pobegnili v gore, da jih ne bi vpoklicali v vojsko. Ko sem prišel v mesto, sem šel od železniške postaje proti mestnemu središču, se usedel in si pri Robbovem vodnjaku prižgal cigareto ter se takoj začel pogovarjati s slovenskim parom. Prijaznost, lepo okolje in optimizem, ki je preveval ljudi, so me očarali. Bilo je tudi veliko nacionalnega ponosa, ki je bil predvsem patriotski in ne nacionalističen.
Vaša knjiga kaže, da toliko veste o Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji, kot bi bili eden izmed nas.
Včasih čutim, da bi mogoče res lahko bil. Ko se pogovarjam s slovenskimi prijatelji, smo hitro na isti valovni dolžini. Kljub očitnim razlikam je slovenska mentaliteta zelo podobna skandinavski. Tu poznam res veliko ljudi, zdaj se moram samo še naučiti jezika. Sicer pogosto prihajam sem, vendar bi moral tu živeti nepretrgano vsaj kakšno leto, da bi mi to uspelo.
Slovenskega bralca vam ne bo težko prepričati. Kako pa so knjigo sprejeli drugi bralci?
Po mojem cenijo vse te podrobnosti, ki jih ne poznajo tako kot slovenski bralci. Poleg tega je Slovenija res nenavaden kraj za kriminalno zgodbo. Mnogim bralcem je knjiga približala vašo državo, spoznali so družbo, ki jih je v veliki meri presenetila. Za pisanje je dobro, da lahko še vedno presenetim bralca z novim okoljem.
Bo zaradi vaše knjige v Ljubljano prišlo več turistov?
Nekateri moji prijatelji, ki so prebrali knjigo, so se že odpravili v Slovenijo. Nekateri so se tudi nastanili v ljubljanskem hotelu Park, kjer prebiva junak knjige Ketil Brandt. Torej, odgovor je, da.
Vojni dopisniki so posebna vrsta novinarjev, posebni ljudje. To so izkušnje, ki te zaznamujejo za vse življenje.
To so zelo močni vtisi. Prva leta se na to pogosteje spomnim, nekateri dogodki pa so bili taki, da vsake toliko razmišljam o njih. Moje mnenje o človekovih pravicah in demokraciji se je le še poglobilo, da je treba vse nesporazume in konflikte rešiti miroljubno. Pogovarjal sem se z mnogimi begunci in poslušal njihove zgodbe. Kmalu sem ugotovil, da bi ta oseba raje ostala doma, če bi lahko.
Zakaj ste se odločili, da boste postali pisatelj?
Zaradi dveh stvari. Najprej zato, ker so hvalili moje pisanje, potem pa zato, ker sem si to vedno želel. Moje znanje je bolj opazno v izmišljeni zgodbi kot v novinarskem izdelku, poleg tega imam pri literaturi več svobode. Zlezem lahko v glavo različnim osebam, politikom, kriminalcem, kar seveda kot novinar ne smem. Pri novinarstvu lahko nekoga vprašaš za mnenje, nekoga drugega za mnenje o tem prvem človeku, ali pa strokovnjaka. Kritičen si do vseh virov.
Je raziskovalno novinarstvo
V Danski zanki med drugim pišete o ilegalnih migracijah in trgovini z belim blagom. Ta tema je zdaj zelo aktualna, vendar Evropska unija nanjo nima primernih odgovorov.
Menim, da je velika napaka evropskih politikov, da niso razmišljali vnaprej in ukrepali. Lahko bi se bolj intenzivno vključili v končanje vojne v Siriji ali pomagali milijonom beguncem v sosednjih državah. Begunci v teh taboriščih nimajo prihodnosti, zato je normalno, da si želijo drugam. Načrt za razdelitev beguncev po državah Evropske unije bi morali narediti že pred petimi leti. Zato zdaj prihaja do anarhije.
Dance nas je tudi nekoliko sram, kajti še pred kratkim je dansko zunanje ministrstvo v libanonskem časopisju objavilo oglas, naj begunci ne pridejo na Dansko, ker je življenje tukaj zelo slabo. Danska javnost je seveda zavrgla tako sramotno držo.
Mogoče bo ta zgodba z begunci na koncu za Evropsko unijo pomenila nekaj dobrega, saj bo sprožila spoznanje, da moramo resnično sodelovati.
