Tiskane izdaje
Kevin Birmingham je profesor literarne zgodovine na Harvardu, navdušenec nad romanom Ulikses in Joyceov veliki poznavalec. V svoji knjigi je v enotno pripoved združil več podzgodb. To so zgodbe o ženskih pravicah, o heroičnih ženskih založnicah, o prvi svetovni vojni, sifilisu, anarhizmu in modernizmu, o tem, kako lahko literatura po svoje ukalupi zavest neke dobe, o izgubljeni generaciji. Tu je tudi velika ljubezenska zgodba med Joyceom in Noro Barnacle, ki se je vpisala v literarno zgodovino z eno najbolj obscenih korespondenc. Birmingham se skozi zgodovinski material sprehodi suvereno in z ustrezno avtoriteto. Če bi bilo treba karkoli očitati njegovemu pristopu, bi to lahko bilo dejstvo, da je zelo sovražno nastrojen proti cenzorjem in da se niti ne loti vprašanja, kako sta lahko državi (ZDA in Velika Britanija), ki sta podedovali načela svobode po Locku in Millu, tako neusmiljeno preganjali neko književno delo. Pa poglejmo, kaj piše Birmingham o tej knjigi z zapleteno založniško zgodovino.
Roman, ki opisuje en sam dan v življenju Leopolda Blooma in danes velja za modernistično klasiko, je avtor pisal med prvo svetovno vojno in takoj po njej. Takrat je bil star trideset in nekaj čez, skrajno reven, nezaposlen, poročen z dvema otrokoma in živel je v Trstu. Bil je daleč od literarnega uspeha: njegov roman Umetnikov mladostni portret ni našel založnika, zbirka zgodb Dublinčani pa je bila izdana le nekaj dni pred atentatom na Franca Ferdinanda, zato so jo prodali le v nekaj izvodih. Zdelo se je, da ne more biti slabše, a kljub temu je šlo še bolj navzdol: Joyce je imel velike težave z očesom, kar je bila posledica sifilisa, ki se ga je nalezel pri prostitutkah. Prva nadaljevanja Uliksesa, ki so bila objavljena v tisku, so napovedovala še več težav.
Ženske herojke
Birmingham v knjigi lepo pokaže, da so bile glavne junakinje Uliksesove zgodbe ženske. Odlomke iz knjige mu je prva objavila angleška bogatašinja Harriet Shaw Weaver v chicaški avantgardistični reviji The Egoist in zanje plačala dva tisoč funtov. Ta Joyceova patrona, ki je izhajala iz katoliške družine, je zapisala: »Brati Joycea pomeni pobegniti iz družinskih molitev, splezati na najvišje drevo in se razgledati čez pečino po panorami.« Toda revijo so kmalu začeli preganjati cenzorji, menda zaradi njene zveze z radikalci in anarhisti.
Joycea sta podprli tudi Newyorčanki Margaret Anderson in Jane Heap, ki sta v reviji The Little Review po delih objavili prvo polovico romana, nato pa so oblasti po objavi zloglasnega poglavja »Kirka« preprečile nadaljnje objavljanje. Znana podpornica romana je bila Sylvia Beach, lastnica knjigarne Shakespeare and Company v Parizu, prav ona je prva objavila Uliksesa v knjižni obliki leta 1922, potrudila se je tudi, da so roman kljub budnemu očesu poštne službe pretihotapili v ZDA. Med drugim je pisatelju dovolila, da je v zadnjem hipu naredil revizijo romana, ga pregledal in popravil, čeprav je to tiskarje spravilo v slabo voljo.
Tu so tudi moški podporniki romana. Eden od njih je Joyceov prijatelj, pesnik Ezra Pound. Potem je tu Ernest Hemingway, ki je pomagal Sylvi Beach pretihotapiti kopije romana v ZDA. Zagovarjal ga je tudi Arnold Bennett, sicer popolnoma drugačen pisatelj od Joycea. V enem prvih zapisov o romanu je napisal, da je Joyce izjemno izviren. »Čeprav si ne ogleduje življenja kot celote, ga vidi neverjetno jasno.«
Zaplenjen in zažgan
Tisti, ki romana niso podpirali, so bili prav tako glasni in močni. Že leta 1921 so bili odlomki romana zaplenjeni in obravnavani na sodišču v New Yorku. Kontroverza se je nadaljevala, ko je pošta v New Yorku zaplenila in zažgala prvih petsto izvodov natisnjene knjige. Največ zaslug za to ima John Sumner, vodja newyorškega društva za boj proti nemorali.
Skoraj enako so se odzvale britanske oblasti. Sir Archibald Bodkin, javni tožilec, je razmišljal, da bi uvedel kazenski postopek proti cambriški univerzi, ki je naročila izvod Uliksesa v knjigarni Galloway & Porter. Ko je leta 1931 Harold Nicolson hotel omeniti Joycea med radijskim prenosom, ga je glavni direktor BBC-ja John Reith prosil, naj namesto Joycea raje omeni Johna Galsworthyja. Nicolson je vztrajal, da bi rad omenil Joycea, zato je Reith popustil, a samo pod pogojem, da med oddajo ne bo omenil Uliksesa.
Tudi Nicolsonova prijateljica Virginia Woolf ni bila pripravljena pomagati Joyceu. Harriet Shaw Weaver jo je vprašala, ali bi lahko pomagala pri izdaji romana v založbi Hogarth Press, vendar sta se zakonca Woolf zbala sodnega pregona, zato sta se pretvarjala, da je predolga za natis. Zasebno je Woolfova povedala, da se ji zdi »knjiga polna napak in slaba; napisal da jo je nepismen samouki delavec in vsi dobro vemo, kako nadležni so lahko takšni ljudje«. Joycea je verjetno najbolj prizadel odziv žene Nore Barnacle. Prebrala je samo prvih trideset strani in rekla: »Pisec je morda res genij, ampak tudi pravi pokvarjenec, kajne?«
Sodišče: iskrena
Povzetek njegove sodbe velja za enega najboljših literarnokritičnih komentarjev, ki jih je bilo kadarkoli slišati v sodni dvorani. Joyce je po njegovem mnenju poskušal iskreno predstaviti misli svojih literarnih likov, njihov tok zavesti. »Velikokrat se mi zdijo te misli odvratne, a čeprav knjiga vsebuje veliko besed, ki ponavadi veljajo za nespodobne, nisem v romanu našel ničesar, kar bi dokazovalo, da je nespodobnost v knjigi sama sebi namen.« Sodnik je na koncu povedal, da je Joyce »velik besedni umetnik«.
Na prizivnem sodišču so pritrdili sodniku Johnu Woolseyju. Sodnik Augustus Hand je pojasnil svojo odločitev: »Menimo, da je Ulikses iskrena in originalna knjiga in da njen namen ni promovirati pohoto.« Primer ni bil predan vrhovnemu sodišču in tako je Ulikses naposled postal legalna knjiga v ZDA. V Veliki Britaniji je bil legaliziran leta 1936.
Birmingham je nekoliko sentimentalno zapisal, da je bil sodni proces proti Uliksesu »boj za svobodo duha«. Jane Heap, ena od pogumnih newyorških založnic, ki so predstavile Joycea javnosti, je zavpila proti glasni množici v Greenwich Villageu: »Ali je zločin, če si odvraten?« Vprašanje je zelo pomembno za Uliksesovo zgodbo – morda bolj, kakor dopušča Birmingham.
