Tiskane izdaje
O knjigah Miljenka Jergovića je ena od ocenjevalk iz njegovega govornega prostora pred časom zapisala, da ob izidu pogosto dvignejo veliko prahu, sprožijo burne reakcije, od njegovih knjig da se kar zatrese. Ob branju romana Psi na jezeru (Sanje, prevod Aleksandra Rekar) sem pomislil, da se to dogaja predvsem zaradi njegove pisateljske tehnologije.
Zanjo se zdi značilno, da avtor nenehno in skrbno zavija zgodbo v balone dejstev in »dejstev«, temeljna nezanesljivost pa da nekakšen vesel borgesovski nadih vsemu, kar je zapisano, tako da je na primer poročanje o nekem kompletu kozarcev iz češkega kristala, kako so jih in so se razbijali v Psih na jezeru, izvedeno precej okroglo, ovinkasto, in zaobseže skoraj nepregledno zgodbenih odvodov, zgodovinskih podatkov in varljivih sugestij.
Ni se mogoče znebiti občutka, da je vse skupaj spretno zavito v poseben tip sanjskosti, ki priklicuje iz preteklosti posamezne ključne prizore, dogodke, ki sodijo v register velikih, usodnih, a tudi nepomembne okruške osebnih zgodovin, in iz njih sestavlja zapleteno fresko od vojne in vsega drugega hudega razsutega časa in posameznikovega trzavega iskanja identitete v njem. Pisateljeva trditev, da se domišljija zmeraj obrača v preteklost, ker je samo v preteklosti mogoče razrešiti tisto, kar se je v njej zgodilo, se zdi tako rekoč programsko izhodišče njegovega proznega ovinkarjenja.
Ob branju Psov na jezeru se zdi smiselno že na začetku, za boljšo orientacijo, verjeti napovedim in osnovnemu založniškemu vabljenju bralca k branju: tako lahko preberemo, da imamo opraviti z dvema nikakor ne preprostima likoma, gospodom Nevzetijem, pozornim, prestrašenim, zbeganim, in gospodom Mazuthom iz Kanade, živim, neživim, polživim, vsekakor skrivnostnim: v beograjskem hotelu kanadski gost doživi možgansko kap in otrpne z nepozabnim nasmehom, receptorja Nevzetija, ki pomaga bolnega na nosilih prenesti v reševalno vozilo, pa zanima, kdo gost, zaradi katerega je bilo treba s policijo vdreti v hotelsko sobo, sploh je. Potem se zgodbene podrobnosti začnejo razkošno valiti po dveh in več strugah: beremo misli, ki naseljujejo glavo človeka v komi, sočasno spremljamo mladeniča, ki raziskuje gostovo življenjsko zgodbo.
Slogovna vaja
Sem in tja, pravi vabilo k branju, se zgodbi obeh srečata; poveže ju vonj, skoznju se posprehodi taisti protagonist, glas prejšnjega življenja, v roman vstopajo posamezniki, ki privzemajo imena stvarnih oseb, se začasno nalezejo njihovih biografij, pa vendar ostajajo književni liki ... Res je tudi, da avtor romana – še preden bi bralec na glas in sam zase izgovoril magično ime – za ustrezna poimenovanja poskrbi kar sam, v sklepni informaciji na koncu knjige, ko zapiše, da so Psi na jezeru »slogovna vaja na obrobju televizijske serije Izgubljeni in romana Roberta Bolaña Divji detektivi. Seveda je pripoved oziroma niz pripovedi del lokalne in osebne izkušnje. Posamezni liki v knjigi nosijo imena resničnih oseb, njihove usode pa včasih reinterpretirajo resnične življenjepise, spet drugič so samo posvetilo in spomin. Toda nikoli ne gre za biografije, liki v knjigi tudi ničesar ne dolgujejo istoimenskim resničnim ljudem ...«
In kako naj se bralec znajde v okolju, v katerem vlada zapletena umetnost selektivnega spominjanja, ki stavi predvsem na vse univerzalno, kar štrli iz osebnih pričevanj nesrečnikov, ki jih je tako ali drugače poškodoval čas, v katerem so bili prisiljeni živeti (in najti kolikor toliko spodobno pot iz njega)? Mora verjeti na besedo le in samo avtorju knjige, torej občudovati pisateljevo na trenutke skoraj pozersko razbohoteno umetnost zavajanja in spodmikanja pričakovanega? Ali pač lahko poskusi iz zgodb, ki neustavljivo bruhajo iz Jergovićevega neusahljivega romanesknega vrelca, sestaviti čisto svojo zgodbo o branju Psov na jezeru, četudi tvega, da bo morda spregledal tiste registre, ki se avtorju romana ali pa bosanskemu, hrvaškemu, srbskemu, kosovskemu bralcu morda zdijo pomembnejši kot njemu? Koliko interpretacije dovoljuje obnebje Psov na jezeru bralcu, ki niti ne more vedeti vsega o nesrečno temačni preteklosti balkanskega sovraštva in preživetvenih strategij? Kaj mu poskušata povedati naključnost in redundantnost drobnih zgodbenih okruškov in namigov?
O samoti, identiteti
Takšna dokončnost, tovrstna virtuozna sentenčnost, neustavljiva Schlagfertigkeit je barva, s katero zna Jergović imenitno dopolnjevati svoje slikovite, tudi kaotične prizore oziroma slike o težki balkanski preteklosti, zapolnjeni s fantomskimi in resničnimi liki, to je tisto, kar bralčevo hlastanje za razpleti mnoštva zgodb naredi več kot nepozabno branje, pa čeprav o morastih sanjah in likih, ki marsikateremu ne bodo pomenili nič. Branje za tiste, ki stavijo na uživanje v tekstu.
