Bil je velik evropski intelektualec

Slovo Umberta Eca: Vsi romani, razen zadnjega, tudi v slovenščini, pa tudi druga dela.

sob, 20.02.2016, 09:22; spremenjen: 20:12

Rim - V starosti 84 let je v petek zvečer na domu v Milanu za rakom umrl Umberto Eco, pisatelj in znanstvenik svetovnega slovesa, po besedah italijanskega premiera Renzija velik evropski intelektualec, ki je znal združevati modrost preteklosti in neizčrpno zmožnost napovedovanja prihodnosti.

Eco je svetovno slavo doživel po tem, ko je pri oseminštiridesetih napisal roman Ime rože, »apokaliptično kriminalko«, kot ga je označil sam, ki je čez noč postal svetovna uspešnica. Ko je pred leti nastopil na londonskem knjižnem sejmu, je Eco povedal, da je sicer starejši teoretik in profesor, vendar precej mlajši romanopisec - svoj prvi roman je napisal šele pri svojih devetinštiridesetih.

Najbolj znan italijanski sodobni pisatelj Umberto Eco se je rodil januarja 1932 v malem piemontskem mestu Alessandria. Po šolanju pri salezijancih in študiju srednjeveške filozofije in književnosti na torinski univerzi, kjer je doktoriral leta 1954 z disertacijo o problematiki estetike v opusu Tomaža Akvinskega, je bil nekaj časa urednik kulture na RAI, predaval je na univerzah v Torinu, Firencah, Milanu, na začetku šestdesetih je sodeloval pri ustanovitvi neoavantgardne revije Marcatre in s člani gibanja Gruppo 63. Leta 1971 je zasedel profesorsko mesto na bolonjski univerzi, kjer se je od proučevanja estetike kmalu usmeril k proučevanju komunikacijske teorije in semiotike. V akademskem svetu so nespregledljiva njegova dela Odprto delo, Odsotna struktura, Teorija semiotike, Meje interpretacije, Interpretacija in nadinterpretacija.

Častni doktorat ljubljanske univerze

Ko mu je leta 2007 ljubljanska univerza podelila častni doktorat in je obiskal Ljubljano, je na predavanju v Cankarjevem domu o tem, da je prvi roman napisal tako pozno, z značilno blago ironično humornostjo povedal: »Sem znanstvenik, ki ob koncu tedna piše romane, namesto da bi igral golf.« Častni doktorat so Ecu podelile številne univerze, od moskovske Lomonosova, pariške Sorbone in londonskega kraljevskega kolidža za umetnost do buenosaireške, varšavske, newyorške, berlinske, telavivske, atenske in številnih drugih. Kot predavatelj je gostoval na univerzah Harvard, Yale, Columbia, Cambridge in Oxford.

V italijanski javnosti je bil Eco znan in cenjen avtor, nič presenetljivega za profesorja, ki se v številnih kolumnah v italijanskem revijalnem tisku in znanstvenih knjigah kot teoretik ni branil razpravljati o tako različnih temah, kot so Disneyjevi junaki, fenomen Jamesa Bonda, jeans, kitajski revolucionarni stripi, Cicciolina, James Joyce, razlika med računalniškimi operacijskimi sistemi, homoseksualni volk iz Rdeče kapice in podobnih, a se je hkrati - v znamenitih tedenskih kolumnah v časniku L'Espresso - nenehno odzival tudi na najrazličnejše aktualne, tudi politične teme.

Delo poklonilo 100.000 izvodov

Eco je podpisal sedem odmevnih romanov, razen zadnjega Numero Zero iz lanskega leta, v katerem se ukvarja z Mussolinijem, medijskimi prevarami, opravljanjem in ubojem, so vsi - poleg Imena rože še Foucaultovo nihalo, Baudolino, Skrivnostni plamen kraljice Loane, Praško pokopališče in Otok prejšnjega dne - prevedeni v slovenščino. Slovenski prevod Imena rože, ki ga je opravil Srečko Fišer, je pred leti postal nenavaden knjižni fenomen: ko je marca 2004 začela izhajati zbirka tridesetih romanov Vrhunci stoletja, so vsi kupci in naročniki Dela s časnikom brezplačno dobili prav ta roman, med bralce je v enem dnevu šlo sto tisoč izvodov.

Pet od šestih Ecovih romanov v slovenščini je prevedel prevajalec Vasja Bratina, za prevod Foucaultovega nihala in Skrivnostnega plamena kraljice Leone je leta 2007 prejel Sovretovo nagrado. Žirija je italijanskega pisatelja označila za eruditskega poznavalca zgodovine in književnosti, filozofije, umetnosti in znanosti z izostrenim občutkom za literarne oblike, slogovni izraz in kulturne kode, Bratini pa priznala, da je natančen posrednik Ecovega postmodernega eruditstva in brezhiben stilist. Prevajalec je pred leti povedal, da je bil Eco do prevajalcev svojih del zmeraj toliko prijazen, da je pri vsakem romanu napisal tudi navodila zanje: »Ta navodila so zanimivo, kar pogosto šaljivo branje, v njih pa pojasni, kako je priporočljivo prevesti določene izraze, fraze ali igre besed, opozarja na posamezna zgodovinska dejstva in zbija šale.«

Lepo in grdo

Ob obisku Ljubljane in prejemu častnega doktorata ljubljanske univerze je imel Eco v Cankarjevem domu predavanje z naslovom O zgodovini grdega, na katerem je povedal, da si je že v šestdesetih letih, ko je bil urednik za stvarno literaturo ugledne milanske založbe Bompiani, zamislil ilustrirano knjigo o lepoti, a projekt takrat ni naletel na posluh pri vodstvu založbe, knjige Zgodovina lepote se je s prijateljem Girolamom de Michelejem spet lotil veliko pozneje in je postala globalna uspešnica, za nadaljevanje pa se mu je zdela najbolj naravna Zgodovina grdega, češ lepo je pravzaprav dolgočasno, res zanimivo pa je grdo. »Grdo je zame najlepša stvar na svetu,« je takrat z nasmehom povedal Eco. Tema naslovoma je Eco pozneje dodal še knjigo Vrtinec seznamov, vse tri je prevedla Maja Novak.

V slovenščini so dosegljive še Ecove neleposlovne knjige Ustvarjanje sovražnikov, Po rakovi poti: vroče vojne in medijski populizem, zbirka razprav z naslovom O literaturi in delo Kako napišemo diplomsko nalogo.

Ko se je Eco sprehodil po Ljubljani, je povedal, da se je odpovedal kadilski razvadi, je pa takrat ves čas nosil s sabo drobno cigaro in jo le valjal po ustih, prižgal pa ne. Eco je bil od leta 1962 poročen z nemško učiteljico umetnosti Renate Ramge, s katero je imel sina in hčer. Zadnja leta je živel v stanovanju v Milanu, kjer je imel knjižnico s trideset tisoč knjigami, veliko časa pa je preživljal tudi v nekdanji jezuitski šoli blizu Riminija, ki jo je predelal v počitniško hišo, tam je »nenasitni bibliofil« imel na policah okrog dvajset tisoč knjig.

Prijavi sovražni govor