Umrl je ugledni jezikoslovec, akademik Janez Orešnik

Bil je redni profesor za primerjalno slovnico germanskih jezikov in redni profesor za splošno jezikoslovje Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Fotografija: Akademik Janez Orešnik je leta 2004 za svoje dosežke prejel zlati znak za zasluge Republike Slovenije, 2007 pa Zoisovo nagrado za življenjsko delo. FOTO: Roman Šipic/Delo
Odpri galerijo
Akademik Janez Orešnik je leta 2004 za svoje dosežke prejel zlati znak za zasluge Republike Slovenije, 2007 pa Zoisovo nagrado za življenjsko delo. FOTO: Roman Šipic/Delo

Včeraj se je izteklo življenje uglednega jezikoslovca, akademika Janeza Orešnika, so sporočili s Slovenske akademije znanosti in umetnosti, katere dolgoletni član je bil. Izredni član SAZU je postal leta 1987, redni leta 1993. Bil je tudi član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu. Leta 2004 je za svoje dosežke prejel zlati znak za zasluge Republike Slovenije, 2007 pa Zoisovo nagrado za življenjsko delo.

Rojen je bil leta 1935. Bil je redni profesor germanskega primerjalnega jezikoslovja in redni profesor splošnega jezikoslovja. Od 1961 je bil zaposlen na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je doktoriral leta 1965. Od 1990 s presledki do 2010 je bil tudi predstojnik tamkajšnjega Oddelka za primerjalno in splošno jezikoslovje. Izpopolnjeval se je tudi na Univerzh v Köbenhavnu, Zagrebu, Reykjaviku in na Univerzi Harvard.

Germansko primerjalno jezikoslovje in skandinavistika

Do 1990 se je ukvarjal zvečine z germanskim primerjalnim jezikoslovjem in skandinavistiko. V tem okviru je predvsem preučeval islandščino. Njegova glavna publikacija tega obdobja je Studies in the phonology and morphology of modern Icelandic, založba Buske, Hamburg, 1985. Za to delo je 1987 prejel nagrado sklada Borisa Kidriča.

Od 1985 je razvijal s skupino mlajših jezikoslovcev s Filozofske fakultete v Ljubljani in s Pedagoške fakultete v Mariboru v okviru naravnega jezikoslovja teorijo o t. i. krepkih in šibkih dvojnicah v skladnji, tj. o sopomenskih skladenjskih enotah, ki v zgodovini jezika tekmujejo druga z drugo. 

Od 1990 je raziskoval predvsem splošnojezikoslovne teme s poudarkom na prispevku slovenščine k reševanju splošnojezikoslovnih vprašanj. Največ pozornosti je posvetil tvarini, ki je razvidna iz naslova njegovih samostojnih razprav Udeleženske vloge v slovenščini (SAZU, 1992), Slovenski glagolski vid in univerzalna slovnica (SAZU, 1994), Krepke in šibke dvojnice v skladnji. Strong and weak variants in syntax (SAZU, 1999), A predictable aspect of (morpho)syntactic variants. Predvidljiv vidik (obliko)skladenjskih dvojnic (SAZU, 2001), Naturalness in (morho)syntax: English Examples. Jezikovna naravnost v (obliko)skladnji – angleški zgledi (SAZU, 2004). Ukvarjal se je tudi z uporabnim jezikoslovjem; s tega področja je njegova knjiga Uradi za jezik v Skandinaviji (SAZU, 1995).

Komentarji: