Tiskane izdaje
Alžirska pisateljica Assia Djebar, ki je bila vrsto let med kandidati za Nobelovo nagrado, je umrla v Parizu v starosti 78 let. Pravo ime najbolj znane pisateljice Magreba je bilo Fatima-Zohra Imalayen. Med številnimi nagradami za svoja dela je dobila leta 2000 mirovno nagrado nemških založnikov, leta 1996 pa prestižno nagrado neustadt za prispevek k svetovni književnosti zaradi pronicljivega podiranja meja med kulturo, jezikom in zgodovino in se s tem pridružila avtorjem, kot so Max Frisch, Francis Ponge ali Gabriel García Márque. Leto pozneje pa je dobila nagrado Yourcenar.
V slovenščini le Ljubezen, fantazija
Assia Djebar se je poleg pisateljskega in humanističnega dela ukvarjala tudi s filmom, za film La Nouba des femmes du Mont Chenoua je leta 1979 dobila nagrado kritikov na beneškem festivalu. Pisala je v francoščini, njena dela pa so prevedli v več kot dvajset jezikov. V slovenščini lahko beremo le knjigo Ljubezen, fantazija. Objavljala je romane, zgodbe, poezijo in eseje, pisala je za gledališče in predavala zgodovino Magreba ter francosko književnost na univerzah v Rabatu, Alžiru, Baton Rougeu in New Yorku. Prvi roman je objavila pri komaj devetnajstih letih.
Na Zahodu je postala priljubljena z deli, v katerih je angažirano pisala o vlogi in položaju žensk v arabskem svetu. Ženska, prikrajšana v veri, družbi in pravicah v muslimanskem svetu, posebej v rodni Alžiriji, je boleča tema dolge zgodovine brezpravnosti ne le žensk, ampak celotnega ljudstva. V tej zgodovini so se menjavali osvajalci in civilizacije, ko je šlo pogosto za boj za goli obstoj in ni bilo prostora za enakopravnost. Zato je Assia Djebar govorila o dvojni emancipaciji – ob emancipaciji žensk tudi o emancipaciji sveta, v katerem so še suženjske sledi.
Meje tabujev
Assia Djebar je problematizirala tudi druge teme, kot na primer vlogo Kemala Atatürka v Turčiji in vplive njegovih reform na ostanek muslimanskega sveta, tudi na Alžirijo. Prepričana je bila, da so tudi drugi intelektualci v arabskem svetu, enako kot njen oče, želeli sneti feredžo svojim ženam, potovati z njimi v evropskih oblačilih in jim dovoliti, da govorijo na javnih mestih. Zaradi tega so alžirski intelektualci – ne vsi in ne hkrati – zavidali tistim v Turčiji, Egiptu in drugih državah, ki so med prvimi premikale meje tabujev. V belgijsko kraljevo akademijo za francoski jezik in književnost so Assio Djebar sprejeli leta 1999, leta 2005 pa je postala članica francoske akademije kot prva iz Magreba.
