Tiskane izdaje
Ena od gostij mednarodne strokovne konference v okviru letošnje razstave Frankfurt po Frankfurtu v knjigarni Konzorcij je bila Tuula Haavisto, direktorica Mestne knjižnice Helsinki in nekdaj generalna sekretarka Združenja finskih knjižnic.
Tuula Haavisto je magistrirala iz družboslovja na Univerzi Tampere leta 1983. Od marca 2013 je direktorica Mestne knjižnice Helsinki, pred tem je bila vrsto let direktorica Mestne knjižnice Tampere. Delovala je tudi kot neodvisna svetovalka za knjižničarstvo in kot knjižničarka in raziskovalka na finskem ministrstvu za okolje, na tamkajšnji Akademiji znanosti in umetnosti in drugje.
Med letoma 1987 in 1996 je bila generalna sekretarka Združenja finskih knjižnic, med letoma 1998 in 2006 je vodila svetovalno podjetje Tuula Haavisto Library Knowledge, vodila je tudi več projektov o avtorskih pravicah in licenciranju elektronskega gradiva v srednji in vzhodni Evropi ter Aziji. Trenutno deluje kot članica sveta finskih javnih knjižnic, članica odbora Narodne knjižnice Finske ter predsednica upravnega odbora zveze knjižnic Helmet.
Avtorica številnih člankov in ugledna mednarodna predavateljica je na ljubljanski konferenci spregovorila o perspektivah javnih knjižnic na Finskem, seveda je predstavila tudi zdajšnje stanje. Na Finskem so lani knjižnicam namenili 318,5 milijona evrov (samo v Helsinkih pa 38,3 milijona), za nakup gradiva je bilo namenjenih 24 milijonov evrov.
Gospa Haavisto, kakšna je po vašem prihodnost javnih knjižnic? Očitno ne bodo več le varuhinje znanja – bodo družabna središča, kraj, kamor se greš dobro zabavat, kaj drugega?
Vsekakor bodo kombinacija različnih elementov. Ko so v Londonu, Malmöju in Helsinkih javne knjižnice povprašale uporabnike, kaj si pravzaprav želijo od tovrstnih ustanov, so izvedele, da hočejo knjižnico, a ne le knjižnico, hočejo tečaje in druge izobraževalne projekte, hočejo prostor za delo in študij, hočejo pa tudi izkušnje in znanje, ki se je nakopičilo v knjižnicah, in to jim zdaj ponujamo.
Seveda se nočemo znebiti skrbi za fond, še zmeraj tudi promoviramo branje in pismenost, a na te osnove se ne osredotočamo več, raje se posvečamo uporabniku, meščanom, meščankam in njegovim ali njihovim potrebam. To je bistvo, podpiramo kakovostno bivanje v mestu.
Kakšne spremembe konceptov oziroma strategij nas čakajo?
Precej jih je. Nekaj tako tradicionalnega, kot je informacijski servis, iskanje vsega tistega, kar bi uporabnik knjižnice hotel izvedeti ali odkriti vir informacij, je dobilo novo podobo; postavljajo se nam vprašanja, koliko moramo uporabnika učiti tehnologije iskanja informacij, tu gre torej za tehnološko pismenost in ne več le za to, da mu svetujemo, katere vsebine, do katerih lahko dostopa, so dobre in katere ne.
Starejšim uporabnikom moramo torej ponuditi pomoč pri uporabi računalniških orodij za iskanje. Tega nekateri knjižničarji ne morejo kar takoj sprejeti kot običajen segment svojega dela. A dejstvo je, da zagovarjamo preprosto doktrino odstranjevanja ovir med uporabnikom in informacijami.
Kakšni so zdajšnji evropski knjižnični trendi?
Večinoma so si precej podobni, vse, kar sem naštela, je običajno skoraj v vseh evropskih državah, res pa je, da se v nekaterih državah javni knjižnični sistem marginalizira in se ne prilagaja in ne odziva na potrebe uporabnikov. O univerzitetnih in specialnih knjižnicah slišim isto, ukvarjajo se z istimi problemi in izzivi kot sistem javnih knjižnic, vsi težimo k temu, da bi bile knjižnice usmerjene k uporabniku in ne predvsem v svoje zbirke.
Knjižnice so v očeh uporabnikov vse bolj pomembne, vse več je tistih, ki hočejo preživeti nekaj ur v knjižnici namesto v nakupovalnem središču. No, ravno te dni sem v helsinškem časniku prebrala, da se veliko družin odloča del prostega časa preživeti v Ikei, čeprav ne kupujejo. Jaz bi isti čas raje preživela v knjižnici.
Kaj je knjižničnemu osebju in uporabnikom prinesla čedalje obširnejša digitalizacija?
Velike spremembe povsod, od nabavnega oddelka naprej. Nakupa tiskane knjige ali e-knjige sta za javno knjižnico dve povsem drugačni zadevi, pri drugi gre za vprašanje licenc in omejitev, ki se razlikuje od tipa gradiva. Vse to je treba razložiti uporabniku izza izposojevalnega pulta. Uporabniki pa se seveda morajo seznaniti z novimi veščinami in pri tem jim moramo pomagati.
Svetovni splet zahteva drugačno iskanje informacij, upoštevati je treba, da ponuja vsakršne informacije, dobre in popolne ter slabše in ne tako popolne. Kako ločevati? Knjižničarji morajo del znanja potemtakem prenesti uporabnikom.
Koliko odstotkov gradiva je v vaši knjižnici v elektronski obliki?
Še zmeraj zelo malo, finščina – tako kot slovenščina – spada med male jezike in dolgo je trajalo, da smo dočakali opaznejšo produkcijo e-naslovov. Mislim, da je zdaj steklo, v zadnjem letu, morda letu in pol, dostopnih naslovov je vse več, tudi založniki so ugotovili, da imajo javne knjižnice posebno mesto v elektronskem založništvu, niso več zunaj njihove slike. Seveda pa je posebno poglavje izposoja elektronskih naslovov, ki ni tako preprosta kot izposoja tiskanih knjig. Modela sta pač drugačna.
