Tiskane izdaje
Najprej; besede urednikov, nekako opravičujoče. Da je pisec neutrudno pisal in diktiral, vendar nikoli končal redakcije, nikoli avtoriziral tega dela, in v tem redundantnem bralnem špehu je tega res precej – nekatere teme in izpeljave se ponavljajo, vendar bi to opazili tudi sami. Če poznamo Exupéryja predvsem po Malem princu in nekaterih puščavskih in pilotskih romanih, mu to nabuhlo repetitivnost in nepreglednost res težje oprostimo.
Citadela (prevod Ana Geršak, Beletrina, 2015) je vznemirljivo, celo očarljivo delo z močnim mesijanskim podtonom, če jo uspemo brati z distanco kot neškodljiv traktat o etiki in vladanju.
Vendar pa zaradi svoje zgradbe in obsega ter komponirane fragmentarnosti, obsega 219 poglavij, morda niti ni namenjena sklenjenemu branju oziroma to zaradi zasičenja ni priporočljivo; kot svetopisemske zgodbe lahko stojijo same zase. Morda je bolj primerna kot brevir, kot vpogled v mehanizme, ki jih zahteva vladanje.
Citadela je vznesena in poetična mešanica Machiavellijevega Vladarja, konfucianizma, ki se tokrat ne obotavlja s priznanjem, da je vladavina nujno podprta z glavami nasprotnikov, ki so vdelani v njen temelj, da raste in se napaja iz krvi sovragov in notranjih sovražnikov; zraven sta primešana svetopisemska himnična vzvišenost in odpor proti vsakršni demokratizaciji, tudi demokratizaciji okusa, ki se je tako zelo gnusila Nietzschejevemu Zaratustri. Vendar se zaradi vojnega časa nastanka in avtorjevega impulza na sovragove dejavnosti nanj takrat ni šlo sklicevati, so pa verjetno prepoznali povezavo avtorjevi kritiški sodobniki. Ti delu niso prizanašali.
Teren je puščava
Mojster Kong, starozavezna nepopustljivost, Zaratustra; spet nismo povedali nič, teren je preširok in ga je treba zamejiti; kot puščavo, s kamni in zidovi in šotori in tabori. Kar je tudi glavna naloga in cilj pripovedovalca, puščavskega suverena, ki sicer govori o mestu in oazi, o zidovih in ruševinah, o stolpu in jarkih, o gori in romanju, o grešnosti in lepoti ženske in njeni prazni zapeljivosti, vendar na način, ki ga poznamo iz preteklosti; makrokozmos je preslikava mikrokozmosa, v vsakem drobcu je vse in tako isto poganja razvoj in izgradnjo civilizacije kot tudi ravnanje posameznika.
Citadela je tako samo možnost, da je spregovorjeno o izgradnji posameznika, o nuji in postopkih pri izgradnji, za katero je potrebno žrtvovanje, usmerjenost, predvsem takšna kar najbolj avtoritarna, ki ne pomišlja in se ne zaustavlja pred ničemer, kaj šele pred lastno sentimentalnostjo in navezanostjo; to izgradnjo omogoča neka notranja sila, skoraj vseprežemajoč življenjski elan, ki je najprej in edino vitalistična in jo je poveličeval recimo Josip Vidmar.
Če je mestece v puščavi na teritoriju, osvojenem z motiviranimi vojščaki, samo preslikava eksistencialistične zahteve po samogradnji, potem Exupéry natančno in ven in ven ponavlja, tudi s podobnimi prispodobami in primerjavami, kaj vse brbota v človeku; in kar je treba preseči, če rečemo z besedami nekega drugega eksistencialista.
To je predvsem vse gnilo, berači, neodločneži, tisti, ki preveč tuhtajo, namesto da bi kar takoj vzeli glavo in s tem poveličali žrtev, ne samo utrdili svojo oblast, mevže in humanisti, ki jim je pomemben posameznik in ne vrsta, dekadenti vseh vrst: čeprav se vse to ne dogaja brez vsaj deklarativne zahteve po ljubezni.
Vendar ta vladarjeva ljubezen ni ne usmiljenje, kakršno pozna krščanstvo, ki v vsem majhnem in nepomembnem vidi božjo simpatijo in se potem vzvišeni priklonijo nižjim, saj lahko v skladu z muhavostjo tudi sami zapadejo v podobno stanje; niti ni ta ljubezen vzhodnjaško sočutje, ki izhaja iz vpogleda v iluzornost bivanja in prepade velike praznine, ki se skrivajo za videzi.
To je ljubezen, ki reče: jaz sem, ki sem, in se ji mora vse podrediti. Exupéry, kot navaja tudi Ana Geršak v spremni besedi, letalski heroj in ob Malrauxu eden tistih, ki so stopali po kraljevi poti in se med vojno aktivno vključili v narodnoosvobodilni boj, pilot, ki je na zadnji letalski misiji svojo odločitev in zastavek podkrepil tudi s telesom, je zahteval aktivnega človeka, takšnega, ki se bo tudi žrtvoval.
Za idejo, ki je pomembnejša od posameznika, za preživetje vrste in njeno žlahtnjenje; bil morda s tem v sozvočju z vsemi totalitarizmi iz dvajsetih in tridesetih in bi ga kje drugje, ne v Franciji, ki je vsakršne špekulacije v kali zatrla, potem ko so postavili obelisk sprave, verjetno izrabljali na vseh koncih.
Čeprav je Citadela preveč poetična, da bi bila uporabna, preveč fragmentarna, da bi se jo dalo polastiti, preveč nabrekla, da bi služila za kaj več kot samo za gradivo. Preveč togo konfucijanska za avanturiste vseh vrst; za razliko od taoizma je učenje Mojstra Konga trden moralni sistem, ki ureja odnose med vladajočimi in vladanimi, med vojaško in civilno sfero, med različnimi stopnjami uradnikov; Citadela je na njegovi poti predvsem z neutrudno zahtevo po avtoritarnem in hierarhično strogem in nepremakljivem redu.
Skoraj kastnem; kam pa pridemo, se sprašuje puščavski suveren, če bi lahko vsak kovačil, se vsak vedno znova po vzgibih svoje šibke volje in trenutnih preferencah odločal in učil določenih obrti, ko pa se znanje prenaša iz roda v rod in je ravno to, da vsak zasede njemu namenjeno mesto v družbi in njeni ureditvi, pogoj za njeno uspešno delovanje.
Exupéryju se v zavzemanju za razsvetljeni absolutizem puščavskega tipa pozna, da je izhajal iz aristokracije in da je verjel v njeno poštenost, da mu je pomenila garant stabilnosti in razcveta. Sol zemlje, kot da ta ne bi že kdaj prej zagrenila in se sfižila, raztopila v morju zla in pohlepa.
Avtoritarec je sin puščave
Če je tesarjev Sin govoril o Kraljestvu z njemu, še bolj pa publiki, ribičem lastnim besednjakom, je obenem divje okrutni in mili avtoritarec iz Citadele sin puščave; zgradbe in kamenje, iz katerega nastane zid, gora in pesek, sonce in mrak, to so tiste primarne primerjave. Kot temeljno nezaupanje v jezik, ne samo kot prenašalno sredstvo; namesto njega naj govori srce. Podobno kot Zaratustra, ki stopi iz votline mogočen kot jutranje sonce, je pripovedovalec potopljen v naravne cikle; cedra in njena organska rast, trta in nebo, ki je očitno prazno in Bog mrtev, korenine, ki oskrbujejo veje in plod na njih, predvsem pa trdo in enotno deblo, to so glavne prispodobe.
Nobenih podgobij, rizomov, micelijev, poganske in divje nebrzdane rasti, čeprav; vedno nomadstvo namesto stalne naselbine, vedno pot in ne gnitje na mestu, vojaški pohodi in ne civilizacija. Exupéry uporablja ozek, puščavski nabor elementov, njegov jezik dobiva poetičnost z ritmiziranjem in variiranjem enih in istih, v puščavi še teh težko dostopnih dobrin: prijatelji, podložniki, žene, ki so dostopne v izobilju, vendar kot da nevredne ubesedovanja, stvar med stvarmi, uporni in nesposobni generali in guvernerji, umirajoči umetniki, ki poveličajo krvavo slast bitke.
Če pri Machiavelliju nekateri trdijo, da je spisan ironično, da kaže mehanizme vladanja, ne da bi o njih poučeval, pri Exupéryju skozi trdo peščeno govorico ne pricurlja kaplja humorja, ta pisava je osušena ironije, niti oblakov še ni na nebu.
Puščava je okrutno in prečudovito prostranstvo, kot takšna inspiracija seveda tudi za samega pisatelja, ki mu je bilo dano, da je v njej, ki jo je tako ljubil in popisal v številnih prozah, tudi končal, pod zavetjem neba, samoten in vedno bolj prekrit z neusmiljeno vse zasipajočim peskom. In nekaj tega peska in njegove penetrantnosti je tudi v stilu Citadele; zrnca so kot semena, prodorna, predvsem pa nepreštevno nepregledna.
