Verjetno najboljši pisatelj našega časa

Philip Roth, ki je umrl zaradi srčne kapi, je bil verjetno najboljši pisatelj našega časa. Čeprav se ni posebej trudil, da bi bil prijateljski in prijazen do bralcev – nasprotno, bil je provokativen, ciničen in jezen –, je imel trume oboževalcev.

Kariero je začel kot jezni mladenič, ki je z nenavadno odkrito obravnavo seksualnosti in vprašanj judovske identitete v romanu Portnoyeva tožba povzročil škandal, nadaljeval kot brutalni kronist ameriškega 20. stoletja, končal pa jo je kot literarna ikona, o kateri se je ves svet spraševal, zakaj mu Švedska akademija ne podeli Nobelove nagrade.

Za sabo je pustil ogromen opus, v petdesetih letih je izdal 31 knjig. Bila so obdobja, ko je vsako leto izdal novo knjigo. Kot je povedal, »je bilo od leta 1959 naprej pisateljevanje njegova peklenska služba, pisal je vsak dan, od devetih do petih, vse dni v tednu«.

Rodil se je leta 1933 v mestu Newark v ameriški zvezni državi New Jersey staršem, ki so bili prva generacija judovskih imigrantov iz vzhodne Evrope. Pisatelj je pripovedoval, da so v njihovi hiši imeli vsega tri knjige in še te so mu starši podarili, ko je bil bolan. Kljub temu so starši, ki niso bili izobraženi, a so ga zelo podpirali, njega in brata poslali v najboljše šole v Newarku ter na univerzo. Iz sveta, v katerem je zrasel, je kasneje črpal neizmerno kreativno energijo. Za njegov opus je značilno mešanje fikcije in avtobiografije.
 

Skrunitelj judovskega gnezda

Kar nekaj njegovih del velja za kultno klasiko. Ena izmed teh je že njegova prva, zbirka kratkih zgodb Zbogom, Columbus, ki jo je izdal leta 1959 in za katero je dobil prvo od dveh nacionalnih literarnih nagrad. Sestavljajo jo naslovna novela in pet zgodb, v katerih Roth obdeluje judovsko življenje v Newarku. Že tu se pojavljata konflikt med moderno in tradicionalno judovsko Ameriko ter seksualnost, ki se osvobaja, kar ortodoksni judovski skupnosti ni bilo všeč. S to knjigo se je začel njegov sloves »Juda, ki sovraži samega sebe«, ki se ga je držal do konca pisateljske kariere.

Po več letih psihične in kreativne krize, zaradi katere je šel tudi na psihoanalitični stol, je napisal roman Portnoyeva tožba (1969). V reviji New Yorker so ga označili za »eno izmed najbolj umazanih knjig, kar jih je kdaj izšlo«, prodajala se je kot za stavo, samo v prvem mesecu po izidu so je prodali 350.000 izvodov. Gre za prvoosebno izpoved nevrotičnega judovskega mladeniča, razpetega med poslušnostjo materi in judovski tradiciji ter željo po osebni svobodi. S tem romanom je Roth utrdil sloves skrunitelja judovskega gnezda, zaradi česar je bil verjetno slabo zapisan tudi pri Švedski akademiji. Dobra plat zadeve je bil dobiček, ki ga je prinesla Portnoyeva tožba. Roth je lahko pustil službo na univerzi Pennsylvania ter se posvetil samo pisateljevanju.


 

Štirje veliki romani po vrsti

Serijo najbolj znanih romanov, v katerih je brezkompromisno spregovoril o ameriških političnih, socialnih in osebnih morah, je Roth napisal v devetdeseth letih prejšnjega stoletja. Gre za Ameriško trilogijo, v kateri so romani Ameriška pastorala, Poročila sem se s komunistom in Človeški madež. Ameriška pastorala, za katero je dobil Pulitzerjevo nagrado, govori o tem, kako se idilično, izpolnjeno življenje ameriškega sna razpoči kot milni mehurček, ko se dekle iz urejene družine spremeni v teroristko. V romanu Poročila sem se s komunistom spregovori o izgubi demokracije in izdaji, ki so ju ljudje doživeli v McCarthyjevi dobi lova na čarovnice konec štiridesetih in na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. V Človeškem madežu pa skozi zgodbo o profesorju, ki ga obtožijo rasizma, razkriva laži sodobne Amerike. Ameriški trilogiji je sledil prav tako odličen roman Zarota proti Ameriki (2004), psihološki triler, umeščen v drugo svetovno vojno. V njem Roth odgovarja na vprašanje, kaj bi bilo, če bi na ameriških volitvah leta 1940 ljudstvo namesto Franklina Roosevelta izvolilo Charlesa A. Lindbergha, ki je bil odkriti privrženec nacistične Nemčije. Kar nekaj pisateljev se trudi napisati veliki ameriški roman, med njimi Don DeLillo in Jonathan Franzen, Roth pa je brez prevelikega pompa napisal kar štiri po vrsti, in to v sedmi dekadi življenja, je o omenjenih romanih zapisal Guardian.

Vsaj omeniti velja še nekaj njegovih izjemnih del, recimo Očetovino, v katerem piše o svojem odnosu z očetom, ko je ta umiral zaradi možganskega tumorja, Ogorčenje, v katerem se pretanjeno loti teme odraščanja, Ponižanje, v katerem spregovori o upadanju igralčeve ustvarjalne moči in njegovih erotičnih iskanjih, ter Nemeza, v katerem se vrne v rodni Newark v čas štiridesetih let prejšnjega stoletja, ko je tam izbruhnila otroška paraliza.

Pisanja ni pogrešal

Večino pisateljskega življenja je Roth preživel na kmetiji v Connecticutu, veljal je za samotarja, zadnja leta pa je živel na Manhattnu, veliko bral, a ne leposlovja, hodil na koncerte in gledal stare filme. Leta 2012 je naznanil, da se je pisateljsko upokojil in da se ne bo več pojavljal v javnosti. Januarja letos je prekinil molk in dal intervju za New York Times, v katerem je izjavil, da ne pogreša pisanja. O ameriški realnosti v zadnjih letih je menil, da je postala tako nora, da si je noben pisatelj ne bi več mogel izmisliti. Pomagal je tudi Blaku Baileyju pisati biografijo, o kateri je upal, da ne bo izšla v času njegovega življenja.

Rothovo zasebno življenje je bilo pestro. Poročen je bil dvakrat, oba zakona sta se končala z ločitvami. S prvo ženo Margaret Martinson Williams je menda obračunal v knjigi When She Was Good – knjigo naj bi napisal na podlagi lastne izkušnje, govori pa o ženski, ki moškega pod pretvezo, da je noseča, prepriča o zakonu. Leta 1999 se je poročil z igralko Claire Bloom, ločila sta se leta 1995. To pot je bivša žena obračunala z njim – napisala je memoar Leaving a Doll's House, v katerem je opisala Rotha kot mizoginega in obsedenega z nadzorom. Toda Roth je njen memoar spremenil v fikcijo – v romanu Poročila sem se s komunistom je eden od likov poročen z igralko, ki je napisala knjigo o svoji ločitvi.

Philip Roth je dobil vse ugledne nagrade, ki jih ameriški pisatelj lahko dobi, razen Nobelove. Še v času življenja so ga uvrstili v elitno knjižno zbirko Library of America, dobil je dve ameriški nacionalni nagradi za književnost, dvakrat so mu podelili nacionalno nagrado literarnih kritikov, trikrat Pen/Faulknerjevo nagrado, za roman Ameriška pastorala so mu namenili Pulitzerjevo nagrado, dobil je najvišje priznanje Ameriške akademije za umetnost in literaturo ter številne nagrade v tujini.