Visoka literatura za pičla dva franka
»Prepričan sem, da potrebujemo bralsko aristokracijo. Veliko slabega si mislim o žepnih knjigah, saj po njihovi zaslugi bere veliko ljudi, ki jim ni treba brati in po tem nikoli niso čutili potrebe,« v Franciji še danes odmeva izjava nekega študenta iz leta 1964, v kateri je komentiral zbirko Livre de poche založbe Hachette. Elita gor ali dol – že sedem desetletij je velika prodajna uspešnica.
Zasluga za ustanovitev, razširjenost in priljubljenost zbirke, h kateri je pritegnil še druge francoske založbe (pozneje so osnovale svoje), gre Henriju Filipacchiju. Pri Livre de poche (1953), prvi knjižni zbirki v Franciji, v kateri so izhajale izključno žepnice, se je zgledoval po primerih iz ZDA in Združenega kraljestva. Legenda pravi, da je zamisel zanjo dobil, ko je med drugo svetovno vojno videl ameriškega vojaka kupiti knjigo ter jo pretrgati na pol, da si je lahko vsako polovico stlačil v en žep.
Poleg velikosti, primerne za vsak žep ali (manjši) nahrbtnik, je bil cilj zbirke prihraniti pri izdelavi knjig, obenem pa te približati ljudem po dostopni ceni (znašala je dva franka). Pas cher et ultra pratique (poceni in zelo priročne) je bil slogan, s katerim so knjige vabile k nakupu ter kaj kmalu sprožile pravo komercialno in kulturno revolucijo ter odločilno prispevale k demokratizaciji literature. »So žepne knjige sploh knjige?« se je ob tem spraševal filozof in pisatelj Jean-Paul Sartre, medtem ko so jih avtorji, kot sta na primer Jean Giono in Jacques Prévert, odobravali.
Prva knjiga v zbirki z značilnimi barvitimi naslovnicami je bila Koenigsmark Pierra Benoita, sledile so ji med drugim Exupéryjev Nočni let, Zolajev Človek zver in Sartrove Umazane roke. Do danes, ko cena žepnice v Franciji v povprečju znaša 7,59 evra, so jih prodali že več kot milijardo dvesto tisoč. Več kot polovica vseh lani prodanih knjig v Franciji je bila žepnic (118 milijonov). Med vsemi zbirkami žepnic, ki so v Franciji na voljo dandanes, vodi originalna založba Hachette (na trgu ima 60-odstotni delež). Sedemdesetletnico so pospremili s prvim francoskim prevodom enigmatičnega dela Cain's Jawbone Edwarda Powysa Mathersa iz leta 1934. Njegovo uganko so do zdaj na svetu rešile le tri osebe.
