Vrhunci poltretjega literarnega desetletja

Na začetku je bilo fotografiranje: fotograf Tihomir Pinter se je najprej podal v ateljeje slovenskih likovnikov, potem je naneslo, da se je za Delo lotil portretiranja pisateljev in je to prineslo monografijo. Zdaj je tu njeno nadaljevanje, pregled nagrajene slovenske literature. 143 lavreatinj in lavreatov.

Tihomir Pinter – mednarodna zveza za umetniško fotografijo mu je pred leti podelila naslov excellence Fiap, Fotografska zveza Slovenije pa ga je ovenčala z nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo – si ni mislil, da bo kdaj fotografiral pisatelje, a ga je takratni urednik Delovih Književnih listov Janez Zadnikar leta 1990 povabil, da se loti tudi njih.

Izbor tega črno-belega analognega početja je prinesla monografija Portreti sodobnih slovenskih književnikov, po več kot dveh desetletjih pa je Pinter hotel ponoviti podvig, saj – kot je povedal na predstavitvi v Celju, ki se je je udeležil tudi minister za kulturo Tone Peršak – se po nizu v Književnih listih in prvi monografiji njegovo prijateljevanje s slovenskimi književniki ni končalo.

Pred nekaj leti je pripravil portrete za novo knjigo, a se je prvi založnik po nekaj odlašanja odrekel projektu, tudi drugemu ni uspelo, kasneje pa je to zamisel sprejel Jože Volfand in rezultat je tu, monografija Portreti sodobne slovenske literature (1991–2016), ki jo je te dni izdalo podjetje Fit media, sicer organizator Veronikine nagrade za najboljšo pesniško zbirko leta v Sloveniji, ki jo podeljuje Mestna občina Celje, in od leta 2005 podeljevalec nagrade zlatnik poezije za življenjski ­pesniški opus.

Prvotno zamisel o fotomonografiji, ki bi predstavila tudi nominirance za nagrade in vse pomembne osebnosti s tega področja, sta urednik in fotograf ob brušenju koncepta delno spremenila zaradi­ ugotovitve, da bi bila dodana vrednost, če bi bili fotografijam dodani biobibliografski podatki o vsakem portretirancu, kot merilo za uvrstitev pa sta izbrala literarne nagrade, natančneje, dobitnike štirinajstih nagrad po letu 1991.

Literatura z lovorjevim vencem

Monografija, ki je poklon sodobni slovenski literaturi, je sistematični in dokumentarni pregled sodobne slovenske literature med letoma 1991 in 2016, torej časa, v katerem so, kot omenja avtor uvodnega eseja Peter Kolšek, spremenjene bralne navade in druge okoliščine detronizirale literaturo na Slovenskem, spremenili so se tudi pogoji pisateljevanja.

Sourednik Jože Volfand (delo uredniško podpisujeta še Darja Pavlič in Peter Kolšek), nekdanji urednik kulturne redakcije in kasneje odgovorni urednik časnika Delo, je o knjigi, ki predstavlja »literaturo z lovorjevim vencem«, povedal, da prinaša reprezentativen izbor nagrad, lavreatke in lavreati pa so v njej predstavljeni opisno, interpretativno in informativno, večina avtorjev je tudi avtorizirala besedila predstavitev.

Zgradba biobibliografske predstavitve je slonela na orisu posameznikovega književnega opusa, ki na kratko, sintezno naslika predvsem tematske, motivne, slogovne in literarnosmerne pokrajine njegovega ubeseditvenega navdiha, s citatom ali dvema iz intervjuja in navedbo del po zvrsteh ubesedovanja. Pri obsežnejših seznamih objavljenih del so se uredniki odločili za izbor, predstavitev pa zaokroži pregled domačih in nekaterih najpomembnejših tujih nagrad, ki jih je prejel posamezni avtor.

Četrt stoletja spremenljivih zvezd

»V galaksiji slovenske leposlovne besede je mnogo svetlih zvezd, starejših od osamosvojitve, a tudi nekaj izjemno svetlih, ki so zažarele v zadnji četrtini stoletja. Čeprav sonce z literaturo presvetljene besede ni več središče slovenskega duhovnega vesolja, število mladih in še mlajših literatov, ki vznikajo zlasti v zadnjih letih, tej besedi obljublja nadaljevanje zemeljskega življenja ...«

Tako v uvodnem eseju v monografiji Peter Kolšek, nekdanji urednik kulturne redakcije Dela, pogleduje na literarno produkcijo v zadnjem, poltretjem desetletju, in dodaja: »[...] umetniška vrednost literature, ki je nastala v zadnji četrtini stoletja, sicer ni premo sorazmerna z njenim naraščajočim obsegom, prinesla pa je bistveno večjo žanrsko pestrost v pripovedni prozi, nekaj popolnih tematskih novosti in zadovoljivo število estetskih vrhuncev tako v poeziji kot v pripovedništvu in dramatiki ...«

Kolšek tudi opozarja, »da je razmeroma kompakten kritiški aparat, ki so ga premogli resni mediji, razpadel zaradi njihove zmeraj manjše pripravljenosti, da takšen aparat vzdržujejo. Posledica je pomanjkljiva kritična refleksija in vedno bolj dominantna logika neoliberalnega, 'rumenega' modela, po katerem dobivajo v medijih prednost izdelki, ki premorejo agresivnejšo promocijsko podporo in komercialni 'potencial'. V tem smislu se je tudi poročanje o resnih (literarnih) nagradah obdržalo zgolj v resnih medijih ...«

Zapise o 143 nagrajenkah in nagrajencih v knjigi podpisuje petnajst avtoric in avtorjev, oblikovalka monografije je Metka Vehovar Piano.