»Ena izmed bolečih resnic o nevrokirurgiji se glasi, da postaneš res kos hudo zahtevnim primerom samo, če lahko dovolj vadiš, to pa pomeni, da boš sprva delal veliko napak in puščal ob svoji poti veliko invalidnih pacientov. Po mojem lahko to počne samo, kdor je malo psihopata ali pa ima vsaj zelo debelo kožo,« zapiše v knjigi Ne škoduj! eden vodilnih britanskih nevrokirurgov Henry Marsh. Izšla je pri založbi UMco v prevodu Branka Gradišnika.
Henry Marsh, rojen leta 1950, je zdaj že v pokoju, za sabo pa ima dolgo in uspešno kariero. Bil je nevrokirurg v londonski bolnišnici St. George's, prispeval številne inovacije na tem področju, najpogosteje je omenjen njegov pionirski prispevek pri operacijah možganov v lokalni anesteziji.
K njegovemu zvezdniškemu statusu je prispevala tudi pričujoča knjiga, ki je v angleškem izvirniku izšla leta 2014 in dobila naslov po Hipokratovem načelu. Za laike na tem področju je zanimivo in presunljivo branje, saj nazorno pokaže, kako zapletene in polne tveganj so možganske operacije.
Marsh v predgovoru pravi, da poskuša v knjigi pokazati bralcem, s kakšnimi človeškimi (in ne tehničnimi) težavami se je soočal kot nevrokirurg. Ta poklic je v medicinski stroki dokaj redek, pri ljudeh zbuja spoštovanje in prinaša visok družbeni status. Obenem se zdravnik težko počuti »zmagovalca« ali zvezdo, saj se med delom nenehno srečuje s katastrofami.
Čudežna želatinasta snov
Poglavja v knjigi se začnejo z medicinskimi izrazi za bolezenska stanja: pinealocitom, meningiom, glioblastom, anevrizma, oligodendrogliom, horoidni papilom pleksusa ... Nato Marsh opisuje bolezni pa tudi potek operacij. V knjigi ne manjka medicinskega izrazja, opisov anatomije možganov, a Marsh ni nikoli dolgovezen in suhoparen, opisi operacij so napeti, vznemirjenje in adrenalin, ki ga čuti kirurg, se prenašata na bralca. Tehnične opise operacij vedno spremlja premislek.
Primer z začetka knjige: »Pogledam skozi operacijski mikroskop in se pretipam skozi mehko belo možganovino navzdol, iskaje tumor. Misel, da se sesalček pomika skozi mišljenje samo, skozi čustva in razum, misel, da spomini, sanje in razmišljanja nastajajo iz želatinaste snovi, je kratko malo tuja do nepojmljivosti. Pred seboj vidim samo snov.
Vseeno pa vem: če odblodim v napačno področje, v tisto, čemur nevrokirurgi pravimo elokventni možgani, torej v govorni del možganov, me bo, ko se odpravim na vizito po oddelku za okrevanje, da vidim, kako mi je uspelo, tam pričakal poškodovan, invaliden pacient.«
Pripovedovalec se ves čas zaveda, da telo, ki je na operacijski mizi, ni kar neko telo, temveč pripada človeku, s katerim je kot zdravnik v zapletenem odnosu. Ponavadi poskuša iskati ravnovesje med sočutjem in profesionalno distanco do pacienta, čeprav je to težko. Marsh piše, kako mučno mu je sporočati usodne diagnoze, povedati svojcem, da se je operacija ponesrečila, odkloniti preveč nevarno ali nesmiselno operacijo ter priznati pacientu, da je bila narejena napaka.
Še najteže je gledati človeka, ki po možganski operaciji ostane invalid ali v trajnem vegetativnem stanju. Kljub vsemu so mu ljudje včasih milostno pripravljeni odpustiti napake, nekateri pa so mu za trud hvaležni tudi, če je njihov najbližji zaradi posega umrl.
Hazardiranje z življenjem
Nevrokirurgija je nenehno hazardiranje z življenjem, »nenehno vrvohodstvo«, pravi Marsh. Primerov, ko se je kirurg gibal po tanki meji med uspehom in neuspehom, je v knjigi veliko. V poglavju Hubris denimo piše o človeku, ki je prišel k njemu z benignim, a velikim tumorjem na kostnem klivusu. Čez tumorsko gmoto so bili napeti možgansko deblo in vsi lobanjski živci, kar pomeni, da bi bila operacija zelo nevarna. Če pa tumorja ne bi operirali, bi bil za pacienta zagotovo usoden.
Marsh se loti težke operacije in skoraj do konca kaže odlično. Potem pa se zgodi katastrofa – kirurška nadutost (morda želja, da bi se lahko hvalil na medicinskih konferencah tako kot ameriški nevrokirurgi, da je odstranil tumor v celoti) pripelje do tega, da pretrga bazilarno arterijo, zaradi česar se pacient ni zbudil iz kome. Marshu je bilo neznansko mučno gledati njegovo nezavestno telo na oddelku za intenzivno terapijo.
Velika vrednost knjige je v tem, da Marsh pred bralcem ne prikriva svojih napak – nasprotno, razgali jih. »Upam, da sem dober kirurg, gotovo pa nisem velik kirurg. Ne spominjam se namreč uspehov, tako si vsaj domišljam, pač pa neuspehov,« pravi. Napake, ki jih kot v kaki spovednici postavlja pred bralca in njegovo sodbo, so različne – od takih, ki so nastale zaradi površnosti, do takih, ki so nastale zaradi njegove kirurške ošabnosti, in takih, ki jih je zakrivil njegov specializant.
Kako gleda nanje, odgovarja s citatom Renéja Lericha na začetku knjige: »Vsak kirurg nosi v sebi pokopališki kot, kamor občasno zahaja molit – kraj trpkosti in obžalovanja, kjer mora iskati pojasnila za svoje spodrsljaje.« Zdi pa se, da se Marsh vseeno poskuša spraviti s svojimi napakami. Pravi namreč, da se je iz njih nekaj naučil in je naslednje operacije bolje izvajal.
Kakšna je lepa smrt?
Ker je Marsh štirideset let preživel v bolnišničnem svetu smrti in trpljenja, se je moral nenehno soočati z vprašanji, kot sta do kdaj je neko življenje vredno živeti in kakšna je lepa smrt. Zdi se mu, da je denimo njegova mati umrla lepe smrti. Umrla je za rakom, a je bila do konca pri zavesti in bistrega uma ter obdana z ljubečo družino. Z očetom, ki je umrl dementen, ni bilo tako. Seveda se sprašuje, ali se bo sam dostojanstveno poslovil, ko bo prišel njegov čas.
Nekdo, ki se ukvarja z materialnim bistvom človeške eksistence, se seveda mora spraševati tudi o presežnih dimenzijah. Njegovo mnenje je, da nam nevrologija ne daje razlogov za vero v obstoj duše, so pa možgani sami po sebi zagotovo nekaj čudežnega. »Vse, kar mislimo in čutimo, ni nič drugega kot elektrokemični šklepet naših živčnih celic.
Ampak ta preprosta trditev, ki bo zagotovo razjezila vse verne, materijo poveličuje v neskončno skrivnost, ki je za zdaj nismo sposobni razumeti. V možganih imamo sto milijard živčnih celic. Ali ima vsaka od njih v sebi drobček zavesti? Koliko živčnih celic potrebujemo, da se zavedamo? Koliko, da čutimo bolečino? Ali pa zavest in misel obstajata v elektrokemičnih impulzih, ki povezujejo vse te milijarde celic?«
Primere iz svoje medicinske prakse in premisleke, ki jih prinašajo, Marsh prepleta z osebno življenjsko zgodbo. Pravi, da je bil kot otrok deležen privilegiranega šolanja v zasebni ustanovi, potem je odšel študirat na Oxford, a se je tam nesrečno zaljubil in za dve leti opustil šolanje.
V tem času je delal kot bolniški pomočnik v manjši bolnišnici. Ko je gledal kirurge pri delu, ga je začela fascinirati medicina. Vrnil se je na Oxford, končal medicinsko šolo, nevrokirurg pa je postal, ko so z nevarno operacijo rešili njegovega trimesečnega sina, ki je imel možganski tumor.
Marsh opisuje tudi svoje dobrodelno delovanje v Ukrajini. Začelo se je skorajda kot turizem, potem pa je tam brezplačno operiral v precej nemogočih razmerah, poleg tega je izučil nekaj mladih lokalnih nevrokirurgov. Tudi tam je doživel nekaj ganljivih primerov, ki so opisani v knjigi.
Brez arogance
Marshevo pisanje je pisanje intelektualca, elokventno in polnokrvno, razgibano. Bolj kot tehnična plat operacij ga zanimajo etične in človeške drame in dileme, ki jih je v živo doživljal. V osnovi je njegova knjiga memoar, vendar je zvrst križana z žlahtno esejistiko. Ta svojevrstna mešanica morda najprej deluje brez rdeče niti, a na koncu jo zagotovo ima. Njeno bistvo je razbijanje mita vsemogočnega kirurga.
Namesto tega ga pokaže kot človeka, ki mora sprejemati mučne odločitve (vsak dan sprejme približno deset odločitev, ki imajo, če so bile napačne, zelo hude posledice), ki dela napake, ki mora živeti s krutimi smrtmi, v katerih je bil soudeležen.
Nič nenavadnega ni, če ga nekdo en dan obravnava kot velikega rešitelja, naslednji dan pa nekdo drug ali celo ista oseba vidi v njem morilca. Ampak v resnici gre samo za to, da je en dan imel srečo, naslednji dan pa ne. To je knjiga človeka, iz katerega je življenje izbilo vsakršno aroganco.
Tiskane izdaje
