Tiskane izdaje
Ko se je Hao Jingfang nekega dopoldneva potikala po ulični tržnici, na kateri so ljudje prodajali ceneno blago in se vestno predajali barantanju, si je v glavi ustvarila sliko Pekinga, razdeljenega na tri fizične sloje, ki se med seboj ne dotikajo, ne poznajo in ne sporazumevajo.
Pomislila je, kako ona in njeni prijatelji živijo v srednjem prostoru, kjer ne vidijo ljudi iz nižjih slojev, ki so z rokami naredili vse te stvari na ulični tržnici. Ne vidijo tudi političnih in finančnih mogočnežev, ki so zaprti v nekem svojem svetu. Tudi v resnici nihče ne ve, kje živijo člani partijske elite. Na zasedanja pridejo skozi podzemne tunele, zato jih nihče ne vidi drugje kakor na televiziji.
Zatem se je usedla v taksi in odpeljala domov. Kot običajno, je bil taksist zelo zgovoren. Povedal ji je, da je iz notranjosti države in da nima dovoljenja za bivanje v glavnem mestu. Ko je bilo treba vpisati hčer v šolo, je moral vso noč čakati v dolgi vrsti pred šolskim vhodom, ker so mesta v pekinških šolah večinoma rezervirana za mestne otroke. Vse, kar je lahko naredil, je bilo, da je prebedel noč, da bi naslednje jutro hčeri priboril katero od poslednjih prostih mest.
Ko je slišala zgodbo neznanega taksista, je Hao sedla za računalnik in tri dni pozneje dokončala roman Prepognjen Peking. To je bilo leta 2012. Lani je časopis Uncanny objavil angleški prevod dela, konec avgusta pa so ji v kongresnem centru v Kansasu za zgodbo podelili prestižno Hugovo nagrado. Konkurenca je bila velika, saj se je za nagrado potegovala tudi pripovedka Obits Stephena Kinga.
Dan ima oseminštirideset ur
Dvaintridesetletna Hao ni bila presenečena, ko so ji sporočili, da naj pripravi kovčke za Kansas. Vendar ne bi bila razočarana, če bi nagrado dobil kdo drug. Kljub vsemu je imela občutek, da bi žirija utegnila zaznati avtentično distopijo, ki izhaja iz kitajske stvarnosti.
Po njenih besedah je v Prepognjenem Pekingu povedala univerzalno zgodbo o svetu, razdeljenem na razrede, ki so kot usode, ki gredo druga mimo druge. V noveli je raztegnila dan na oseminštirideset ur. Vsak od razredov živi v svojem času ter se zbudi ob svojem času.
Tako je celotno življenje razdrobljeno na tri vzporedne sloje. Dobimo občutek, da je nepravičnost v ozadju in da zanjo nihče ni kriv. Kakor da je vesolje preprosto tako urejeno, ljudje pa so zgolj sprejeli pravila igre ter, razen redkih izjem, niti ne poskušajo ugotoviti, kaj se dogaja v slojih, ki jim sami ne pripadajo.
Glavni junak Prepognjenega Pekinga je smetar Lao Dao, ki služi denar za vzdrževanje posvojene hčere s prenašanjem sporočil med ljubimcema iz različnih družbenih razredov. Tako se giblje prek drugega sloja v prvi sloj in nazaj, kar je nezakonita in zelo nevarna pot.
Ni treba posebej omeniti, da je on iz tretjega prostora, najnižjega razreda. Malo Tangtang je našel med pospravljanjem smeti zapuščeno pred nekim zabojnikom. Čeprav mora zaradi nje delati še več, mu ni nikoli žal, da jo je vzel in odnesel domov. Zaradi nje je srečen.
Ljubezen najde pot
Lao Dao za precejšnjo vsoto denarja prenaša pisma in darila od študenta Qin Tiana iz drugega prostora do njegove ljubice Yi Yan iz prvega prostora. Srečala sta se, ko sta delala v uradu Združenih narodov v Pekingu. Čeprav dekletov oče noče niti slišati, da bi se njegova hči zaljubila v mladeniča iz nižjega razreda, ljubezen najde pot in ljubimca nadaljujeta nevarno zvezo.
Tako je videti kitajska stvarnost, je zatrdila Hao Jingfang. V znanstveno fantastiko jo je spremenila zgolj z rahlim poudarjanjem meja in oddaljenosti med prvim, drugim in tretjim prostorom. Za tiste iz prvega prostora kitajske stvarnosti so ljudje iz tretjega prostora zgolj abstrakcija. Ne vidijo jih, ne srečujejo in ne slišijo njihove življenjske zgodbe. »Ko se tisti, ki določajo državno politiko, odločijo, da bodo spremenili smer razvoja, so zanje mali ljudje zgolj številke v razpredelnicah,« je povedala Hao.
Hao, ki je rojena v Tianjinu, je na prestižni pekinški univerzi Tsinghua študirala fiziko, po diplomi leta 2006 pa se je nameravala zaposliti kot znanstvenica. Ko je na tej univerzi začela pisati doktorat iz ekonomije in menedžmenta, je morala izvesti niz makroekonomskih raziskav. Takrat je ugotovila, da je današnja Kitajska podobna znanstveni fantastiki.
Od leta 2013 dela v znanstveni sferi, a je njeno ime na literarnem obnebju vse bolj vplivno. Leta 2002 je dobila nagrado na tekmovanju v pisanju z novim konceptom, njene pripovedke in dva romana pa so dobili najvišje ocene kritikov in bralstva. Zdaj je postala prva Kitajka, ki je dobila Hugovo nagrado. Njen sonarodnjak Liu Cixin je bil lani prvi Azijec, ki mu je bilo dodeljeno to priznanje, in sicer za roman Tritelesni problem.
Hao Jingfang meni, da je za dobro znanstveno fantastiko še vedno potrebna predvsem dobra zgodba. O svojem delu pravi, da ni tako črno, kakor se zdi, ter da ponuja rešitev za neusmiljeno razdelitev sveta na razrede. Treba je preskočiti pregrade in poiskati ljudi, ki izdelujejo ceneno blago s tržnic. Pogledati je treba v njihova življenja ter doumeti, da so naša življenja odvisna od njih. Šele tako se bodo začele spremembe.
