Tiskane izdaje
Že naslov romana priznanega mladinskega pisatelja Davida Almonda, Deček, ki je plaval s piranhami (založba Miš, prevod Tadeja Spruk), prikliče v spomin mite in legende.
Tam so namreč izjemni, edinstveni posamezniki zraščeni z izjemnimi, neponovljivimi dejanji, zato so lastna imena odveč. Pa vendarle: kdo je deček, ki je plaval s piranhami?
»Stanley Potts. Povsem običajen fantič iz povsem običajne hišice na povsem običajni ulici s povsem običajnim življenjem«, ki pa se mu čez noč obrne na glavo. Ko zaprejo lokalno ladjedelnico in ostane brez službe, se njegov stric loti konzerviranja rib.
Hoče vedno več, vedno hitreje in vedno nekaj novega. Pohlep ga pahne v nepremišljeno, kruto dejanje, ki njegovega nečaka prežene od doma. Droban deček ne pusti za seboj le strica in tete, pri katerih je živel po smrti staršev, ampak tudi običajno življenje. Pridruži se potujočemu cirkusu in stopi na pot legende.
Nasprotje resničnosti ni laž, ampak zgodba
Ta dvojnost vsakdanjega in izjemnega oziroma nenavadnega je nasploh značilna za pisanje Davida Almonda, tudi za v slovenščino prevedena mladinska romana Mož s podstrešja in Ime mi je Mina. V pričujočem delu avtorju služi kot domiselna prispodoba odraščanja oziroma oblikovanja lastne identitete. Kot Stanu razkrije njegov učitelj Pančo Pirelli, lahko svoje osamljeno, nesrečno otroštvo preoblikuje v veličasten mit.
Takšna preteklost, četudi izmišljena, mu lahko služi kot opora, na kateri naj pogumno zgradi življenje, kot si ga želi. Pirelli pove Stanu, da nasprotje »resnične resničnosti« ni laž, ampak zgodba. Mož mrož pa doda, da sta »morda zgodba in resnica o čemerkoli ena in ista stvar«.
Osrednje sporočilo romana je, da »lahko vsi postanemo nekaj posebnega, če si to le zapičimo v glavo«. Pri spreminjanju v »zelo posebno vrsto sebe« Stanu resda pomagajo sinjemodre kopalke, sinjemodro ogrinjalo, potapljaška očala in akvarij s piranhami.
A najpomembnejša sestavina njegove iniciacije je, da ga – čeprav je »v resnici« le majhen, suhljat deček dobrega srca – nekdo vidi kot edinstvenega. Striček Ernie je sprva tako zaslepljen z ribjimi posli, da Stana sploh ne vidi. A k sreči takoj prepoznata njegovo izjemnost gospod Dostojevski in Pančo Pirelli, očetovski figuri iz cirkusa. Skozi njune oči slednjič uzre svojo edinstvenost tudi Stan.
Avtor spodbuja bralce, naj igrivo pogledajo na lastno življenje kot na nenehno spreminjajočo se zgodbo, tudi na formalni ravni: z neposrednim nagovorom, ki občasno prekinja tretjeosebno pripoved. Za razliko od strojev za konzerviranje rib, ki drdrajo v ritmu napredka, se zgodbe razvijajo organsko.
Po potrebi malce zastanejo, uberejo povsem drugo smer ter rastejo in se spreminjajo z glavnim junakom. Če le imamo pogum, da jih vzamemo v svoje roke. Prisrčen roman je hvalnica domišljiji, umetnosti in samoizumljanju. Zato so resnični slabi fantje v romanu gumpci, ki domnevno preganjajo »umazane posle«, v resnici pa so le »možje brez zgodbe«, ki jih je pomanjkanje domišljije priklenilo na banalnost dejstev.
