Tiskane izdaje
David Graeber si je za leto 2011, ko je bil med vodilnimi aktivisti pri projektu Okupirajmo Wall Street, postavil dva cilja: da bo naredil vozniški izpit in sprožil svetovno revolucijo. Ali že vozi avto, ne vem, zagotovo pa svetovne revolucije še ni bilo. In borzni indeksi na Wall Streetu so tako visoki, kot že dolgo ne.
Je pa Graeber medtem napisal nekaj odmevnih knjig, naslov zadnje je Utopija pravil: o tehnologiji, neumnosti in skrivnih radostih birokracije. Kljub precej pustemu naslovu je to prav zanimivo in zabavno branje, saj se v knjigi, tako kot v vseh dosedanjih (kar nekaj je tudi prevedenih v slovenščino), lucidno prepletajo relevantne in obskurne teme, smrtno resne in popularne dileme, kar pri nekaj tezah pa pride tudi v nasprotje s samim seboj.
To ni nič nenavadnega, ne nazadnje se Graeber že od petnajstega leta deklarira za anarhista. Ultimativni pojem ustvarjalnosti je zanj igra, kar lepo pojasni tudi v zadnji knjigi: »Svobodno izražanje ustvarjalnih energij je samo sebi namen. To je svoboda zavoljo same sebe in tisto, kar navsezadnje tiči za čarom birokracije, je strah pred igranjem.« Zdi se, kot bi bila knjiga napisana v enem dihu, saj jo odlikuje izjemna zgoščenost, kar deluje obenem kot tipično ameriški klepetav manifest in kot dovolj tehtna observacija aktualnega družbenega stanja.
David Graeber. Foto: Wikipedia
Uradniško močvirje
Ne nazadnje kar drži njegova ugotovitev, da se danes z birokracijo nihče več ne ukvarja. V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila to pogosta mantra, izšla so številna dela, ki so se posvečala tej problematiki, medtem pa smo se na birokracijo očitno že navadili, četudi bolj kot kdaj prej vpliva na vsak vidik našega življenja. Kljub anarhističnemu političnemu profilu Graeber priznava, da za razliko od sodobne levice (skrajna levica je po njegovem tako in tako izključena iz odločanja) desnica vsaj premore kritiko birokracije, četudi to počne neustrezno in pomanjkljivo.
Kot izhodišče za razglabljanja Graeber uporabi izkušnjo ob materini kapi, ko se je moral prebiti skozi pravi kafkovski proces, da bi uredil njeno zdravljenje in rehabilitacijo, oziroma so bila njegova prizadevanja zaman, saj je mati umrla, še preden mu je uspelo razrešiti vse birokratske zaplete. Očitno je bil to temeljni vzgib, nato je razširil problematiko na najrazličnejše meandre uradniškega močvirja, ki so nam vsem dobro znani.
Pri tem tehnološki razvoj očitno ni odigral svoje vloge oziroma vseprisotnost informacijskih tehnologij dodatno reducira naš svet na obrazce, kode, zemljevide in grafikone. Graeber ob tem ugotavlja, da kljub vsesplošnemu navdušenju nad novimi tehnološkimi rešitvami naš razvoj na tem področju še zdaleč ni optimalen, pravzaprav bi bil vsak, ki bi bil zadnjega pol stoletja zamrznjen in bi se zdaj znašel med nami, zelo razočaran nad skromnimi dosežki.
Še vojaška industrija se ni zelo spremenila. Ne nazadnje je še vedno povsod najbolj priljubljeno orožje davnega leta 1947 predstavljena avtomatska puška kalašnikov, četudi so bile v raziskave vložene izjemne vsote. O človeškem genomu so ugotovili le to, da je podoben šimpanzovemu in manj zapleten od tistega pri rižu, praktičnih učinkov od tega sila razbobnanega odkritja pa ni. Še internet ni nič posebnega, po Graeberjevem mnenju je to le zelo hitra in globalno dosegljiva sinteza knjižnice, poštnega urada in kataloške prodaje.
Birokratsko
To velja tudi in predvsem za univerze, in to celo na družboslovnem področju, na katerem raziskovalci za svoje delo ne potrebujejo veliko denarja, medtem ko je pri naravoslovcih položaj še slabši. Ob tem se pojavlja tudi tako imenovana privatizacija znanja, ko korporacije odkupijo in prikrijejo zanje neprijetna odkritja, ki bi lahko škodljivo vplivala na njihov ekonomski uspeh.
Graeber, sicer razglašen za najsijajnejšega antropologa svoje generacije, v svojem aktivistično anarhističnem slogu meni, da preobrata in pravih epohalnih inovacij, ki bodo res v korist ljudi, ne bo v okviru sodobnega korporativnega kapitalizma oziroma katerekoli oblike kapitalizma nasploh. V enem od intervjujev je dejal, da je bilo v pettisočletni zgodovini človeške civilizacije na stotine oziroma kar na tisoče družbenih ureditev, zaradi česar ni potrebe, da jemljemo sedanji neoliberalni kapitalizem kot našo edino možno usodo brez alternativ.
Žal pa ne pojasni podrobneje, kako bi bila videti tovrstna drugačna ureditev niti kako je mogoče priti do nje – jasno da vedeti le, da si ne predstavlja nasilnega prevzema oblasti, saj je nesmiselno pričakovati, da bi se na ulici spopadle jezne množice in 101. padalsko-desantni bataljon. Morda bo kakšen recept v njegovi naslednji knjigi.
