Tiskane izdaje
Martin Salisbury, ilustrator, avtor niza knjig o ilustracijah, predsedujoči mednarodne žirije na bolonjskem knjižnem sejmu in profesor iz Cambridgea, kjer na Anglia Ruskin University vodi prvi britanski podiplomski program otroške ilustracije o slikanicah ve veliko.
Med najbolj znanimi njegovimi knjigami sta Sto velikih otroških slikanic in Otroške slikanice: Umetnost vizualnega pripovedovanja, za avtorja s tako dobrim poznavanjem nekdanjega in zdajšnjega tovrstnega ustvarjanja zato ni presenetljivo, da rad navrže lapidarne, koncizne misli.
Razlagajoč o načinih vizualnega mišljenja, je ponudil v premislek dve mnenji: britanski slikar, grafik in ilustrator Edward Bawden je trdil, da ni risanje nič drugega, kot eden od mogočih načinov pisanja, znameniti sodelavec revije The New Yorker, karikaturist in ilustrator romunskega rodu Saul Steinberg, pa je risanje razlagal kot razmišljanje na papirju, o sebi pa je pravil, da je pisatelj, ki riše.
Salisbury k temu dodaja, da je za slikanico značilen kompleksen odnos med besedo in sliko: nekdaj so ilustracije veljale le za okras literarnemu besedilu, novejši pogledi pa ponujajo drugačno perspektivo, pri slikanicah pomene ustvarja kombinacija besed in slik, in to tako, da pomen izgine, če besede in slike ločimo ene od drugih.
Slikanice se kot poseben medij naglo razvijajo, Salisbury trdi, da ta hip še ne premoremo jezika, s katerim bi lahko opisali nove, eksperimentalne ustvarjalce, katerih delo zahteva razumevanje ritma in dramaturgije, ki ju ustvarja obračanje strani v knjigi.
Salisbury je to ponazoril s posnetkom načrta za paginacijo ene od novejših slikanic, dodal je še opombo, da si pri nekaterih avtorjih – kot primer je navedel dela njegove nekdanje študentke Marte Altés – ilustracije in besedilo lahko tudi nasprotujejo, v delu ilustratorke Pam Smy Thornhill, sicer tudi nekdanje Salisburyjeve študentke in zdaj predavateljice v Cambridgeu, pa slike pripovedujejo eno od dveh paralelnih zgodb, druga pa je v prozi.
Pred dvema letoma je Salisbury za londonski časnik Guardian postregel z mnenjem, da se razlike med otoško in evropsko kontinentalno ilustracijo vse bolj zmanjšujejo, kot vira estetsko najbolj prijetnih knjig pa je navedel francosko in belgijsko sodobno ilustratorstvo.
Tisk ni mrtev!
Včeraj se je v Ljubljani v svojem slogu, na enournem predavanju v okviru založniške akademije, ustavil uveljavljeni nemški založnik, oblikovalec in tiskarski mojster Gerhard Steidl. Da se je le na kratko ustavil, je povsem v njegovem slogu, nič nima proti, je povedal, da spi v Lufthansini postelji: že danes bo v São Paulu, jutri že spet doma, v Göttingenu.
Založnik, ki je sredi devetdesetih začel izdajati monografije najbolj pomembnih svetovnih fotografov (med njimi dela Joela Sternfelda, Bruca Davidsona, Roberta Franka, Roberta Adamsa, Karla Lagerfelda in drugih), izdaja pa tudi prevode Halldórja Laxnessa, Sebastiana Barryja in Edne O’Brien (od leta 1993 ima svetovne pravice za izdajanje del Nobelovega nagrajenca Günterja Grassa), je nastop začel s kratkim sporočilom: »Tisk ni mrtev!«
Človek, ki za knjige svoje založbe sam pikolovsko in s preudarkom izbere papir, določi vezavo in nadzira vse faze v izdelavi knjige, bo že vedel. Spregovoril je o razlikah med svetom analognega in digitalnega, o tiskani in elektronski knjigi, sebe pa označil kot sledilca svojemu vzorniku Johannesu Gutenbergu.
Kakšno je njegovo prepričanje? Za dobro knjigo dobra vsebina ni dovolj, knjiga mora biti tudi uredniško kompetentno pripravljena. V njegovi založbi jih najprej zanima, kako sploh razumeti posameznega avtorja in njegovo delo, premišljeno iščejo ustrezen koncept knjige, šele potem se njegova ekipa, ki ji pravi orkester, brez naglice loti oblikovanja knjige in vsega drugega. Če gre v postopku kaj narobe, vskoči on in kot kirurg opravi ustrezno operacijo.
Po Steidlovem mnenju je za veliko vsebin internet ustrezen medij, za nekatere druge pa je bil popoln medij razvit že pred petstotimi leti: tiskana knjiga. Vprašanje analogno proti digitalnemu ne postavlja papirja proti računalniku ali staromodnega proti sodobnemu, vprašanje je, trdi Steidl, politično v najširšem pomenu te besede. V odgovorih nanj se tiskani knjigi odpira širok in odprt izrazni prostor.
Elektronske knjige imajo po njegovem mnenju prednosti, ker pri njihovi produkciji ni stroškov tiska in papirja, knjižničnim policam pa prihranijo preobremenjenost s publikacijami, ki jih nihče ne potrebuje. A nekatere knjige morajo ostati knjige, tiskane, take, ki se jih ne da ugasniti, take, ki ohranijo človeški spomin za prihodnje generacije.
