Za srečno življenje ni potrebno intenzivno razmišljanje

Človek je od nekdaj pripisoval­ živalim človeške lastnosti. Vsak lastnik ali preučevalec živali­ vsaj sluti, da tudi ta bitja občutijo žalost in veselje, srečo ali ljubezen. Tankočutni Peter Wohlleben, ki se kot gozdar že vse življenje potika po nemških gozdovih, trdi, da je čustveni svet gozdnih prebivalcev veliko bogatejši, kot si predstavljamo.

Od nekdaj nas učijo, da živali, ki jih ljudje še vedno – primitivno preprosto – delimo samo na koristne in škodljive, uporabne in neuporabne, domače in divje, vodijo samo nagoni. Ampak, zanima Wohl­lebna v knjigi Skrivno življenje živali (založba Narava, prevod Petra Piber), kaj je pravzaprav nagon? Ta bazični instinkt namreč v veliki večini vodi tudi naše človeško živ­ljenje. Enostaven primer je, ko se recimo po nesreči z roko dotaknemo vroče plošče štedilnika: nagonsko jo zelo hitro umaknemo, ne da bi veliko razmišljali o tem.

Vez med človekom in predniki

To je zato, ker naš biološki ustroj v resnici ni tako drugačen od ustroja živali, zlasti sesalcev. »Zato se tudi lahko primerjamo z drugimi vrstami. Sočutje do živali ne bi imelo smisla, če ne bi vsaj okvirno slutili, kaj se dogaja z njimi,« podkrepi svojo misel avtor, ki v knjigi Skrivno življenje živali prinaša na desetine zanimivih zgodb o bogatem čustvenem svetu živali. Prav na občutkih in čustvih človeka pokaže, da je mogoče srečo in veselje ter paleto drugih čustev in občutkov občutiti tudi brez zapletenih možganskih procesov, zaradi katerih se človeška vrsta tako rada postavlja nad druge oblike življenja.

Prav to, da čustva in občutki uravnavajo nagonske programe, ki so življenjskega pomena za vse živalske vrste, je srčika nove Wohl­lebnove knjige. »Ovrženo je prepričanje, da je med evolucijo prišlo do nenadnega preloma in se je ves živelj korenito spremenil. In s tem tudi prepričanje, da je narava samo za nas razvila posebno biološko pot, ki nam kot edini vrsti zagotavlja zavestno in izpolnjeno življenje.«

Toda, nas prepriča avtor, za izpolnjeno in srečno življenje v resnici ne potrebujemo intenzivnega razmišljanja, za kakršno potrebujemo možganski korteks. Resnično srečo in veselje lahko občutimo brez nenehnega tuhtanja. Vsi dobrovoljni lastniki psov vemo, da smo s svojimi štirinožci lahko srečni, ne da bi bilo zato treba igrati z njimi šah ali razpravljati o filozofskih problemih. Za živahno prijateljsko igro, pri kateri se skupaj naskačemo, nadihamo in osrečimo, šah gotovo ne pride v poštev.

V čem smo pravzaprav drugačni?

Skupna igra je, lahko empirično zapišemo, posebno doživetje tako za živali kot človeka. Ne tista igra, pri kateri se mora pes učiti določenih povelj, to zanj ni igra, čeprav je veliko rejcev prepričanih, da se njihovi psi tako radi učijo. Prava igra je, ko se enakovredno zabavata – in pri tem včasih tudi učita – oba. Ko mora človek, ki opleta s cunjo ali v vozel spleteno vrvjo, paziti, da z njo ne poškoduje psa, in pes, ki pozna moč svojih zob, da z njimi ne zagrabi človeka za roko. Ko se borita za predmet, ki v tistem trenutku pomeni zajca, in je vsak ravno dovolj močan, torej ne premočan, in navdušen, da je igra obema ­zanimiva ...

Prepustimo raje besedo Wohllebnu, za katerega je vprašanje, ali se živali rade zabavajo, zelo pomembno. Sprašuje se, ali je to samo človeška kraljevska disciplina, po kateri se ločimo od živali. Pri tem se spomni na vrano, ki jo je videl sankati se po strehi hiše na pokrovu škatle. Odvlekla je pokrov na vrh strehe, skočila nanj in se zapeljala do žleba. Komaj se je ustavila, že se je začela vzpenjati za nov spust. Zakaj bi vrana trošila energijo za nekaj tako nekoristnega? Kaj pa psi in mačke? Kdor živi z njimi, ve marsikaj o njihovi želji po igri. Avtor meni, da so igre v živalskem svetu nekakšno družbeno lepilo za utrjevanje medsebojnih odnosov.

Navsezadnje je tako tudi v našem svetu. Prav tako je v obeh svetovih prisotno poželenje, čeprav smo navajeni misliti, da gre pri živalih za nekaj nehotenega. Vendar ne, parjenje je vseeno nekaj posebnega, tudi za živali, če ne zaradi drugega, ker se takrat znajdejo v nemočnem položaju. Že zato bitja potrebujejo spodbudo v obliki hormonske čutne nagrade, ugotavlja avtor.

Živali si delijo z nami vrsto skupnih občutkov in čustev, prav tako kot mi ima tudi vsaka žival svoj značaj, nekatere so plašne, druge pogumne. Za preživetje v naravi ni nujen le pogum, tudi plašnost je lahko koristna, pronicljivo ugotovi gozdar, ki si je vzel čas za opazovanje malih brinovk v starem boru blizu gozdarske koče. Nekatere, pogumnejše, so napadale veliko črno vrano že v zraku, da se ne bi dokopala do mladičev, plašne pa so se držale bolj zadaj. A to ne pomeni, da so kaj na slabšem glede preživetja. »Plašnejše ptice namreč bolje shajajo z vrstnicami, so počasnejše in mirnejše, več časa potrebujejo, da se spravijo v gibanje, a pri tem zato odkrivajo stvari, ki njihovim pogumnejšim in hitrejšim kolegicam pogosto ne padejo v oči, denimo semena iz prejšnjega poletja.«

Moralni nauk

Prek zgodb s svojih gozdnih pohodov nas avtor iz poglavja v poglavje vodi skozi živalska čustva, občutke in ravnanja, kot so ljubezen, žalost, sram, obžalovanje, hvaležnost, laž, kraja, pogum, strah. In celo skrite misli. Po vsem tem pogosto ganljivem ekskurzu skozi živalsko psiho Wohlleben prav na koncu knjige odpre še eno pomembno vprašanje: zakaj se pravzaprav nekateri znanstveniki, predvsem pa politiki s kmetijskega področja, tako trmasto upirajo tem spoznanjem, kadar gre za doživljanje sreče in trpljenja naših sobitij? Odgovor je za marsikoga jasen. Zato, da lahko kmetijska industrija še naprej uporablja metode vzreje in pobijanja teh bitij, kot da gre skoraj za predmete. Čeprav je tudi človek z biološkega vidika samo živalska vrsta, katere ravnanje v veliki meri določajo prav čustva. »Prav zato tudi imamo ustrezne antene, s katerimi takšne čustvene vzgibe prepoznamo tudi pri drugih bitjih. In samo zato, ker so ta druga bitja živali, ne pa ljudje, naj naše antene ne bi več ­delovale?«

Upiranje temu, da bi priznali živalim preveč čustev, lahko marsikateri dovolj tankočuten človek pri sebi prepozna kot utišanje moralnih pomislekov pri vsakem mesnem obedu. Wohlleben pravi: »Če pomislimo na občutljive prašiče, ki učijo svoj naraščaj in mu pozneje celo pomagajo pri skrbi za njihov zarod, si zapomnijo svoje ime in so sposobni prestati preizkus z ogledalom, se človek res lahko zgrozi ob okoli 250 milijonih zakolov predstavnikov te vrste na leto v Evropski uniji.«

Resnično, pri ravnanju z živim svetom bi lahko pokazali malce več spoštovanja, naj so to živali ali rastline. Tudi slednje imajo, kot je povedal strastni ljubitelj narave v svoji prvi knjigi Skrivno življenje dreves, občutke in celo oblike pomnjenja. Ves ta svet bi lahko bil srečnejši, z njim pa tudi mi, sklene Wohlleben, če bi znali nekoliko omejiti lastno udobje pa tudi količino bioloških dobrin, ki jih ­porabljamo.