Za vse je krivo življenje

Humoreske Branka Šömna: Pomenljiv naslov 1. april, kar je tudi avtorjev rojstni dan.

tor, 29.03.2016, 21:00

Danes smo priča in žrtve inflacije humorja na prvo žogo. V mislih imam predvsem humor kot (pre)poceni zabavnjaštvo, ki eksponira tako v televizijskih (šov) programih, pri stand up komikih, na vaških odrih kot tudi v gledaliških predstavah, pri katerih prisegajo predvsem na humor kot terapevtsko-­relaksacijsko domeno.

Humoreska je kot literarna vrsta utonila v pozabo z zadnjo številko tednika Pavliha (1999), danes pa razen redkih izjem (Slavko Pregl,­ Andrej Rozman Roza, pokojni Žarko Petan …) še redko kdo, razen nekaj aforistov, suče satirično-humorno pero.

Tokrat je pred nami izbor humoresk Branka Šömna s pomenljivim naslovom 1. april (Alpemedia, Tomišelj 2015) – mimogrede, to je tudi pisateljev rojstni dan. Ta pisatelj je do zdaj izdal nekaj knjig humoresk (Rdeči smeh, Skregan s pametjo …), bil pa je tudi večkrat nagrajevan na festivalih satire in humorja v nekdanji državi.

Seveda ne gre za »izbor humoresk«, posvečenih Franetu Milčinskemu - Ježku in Žarku Petanu, temveč za nove »duhovite in grenke ter s politično in sarkastično poanto« obarvane humoreske. V knjigi jih je več kot štirideset, razdeljene pa so na tri sklope (Nočni razgovori, Preganjavica, Nordijske palice) in v njih je »za vse krivo življenje«.

Glavni lik, po večini prvoosebni pripovedovalec, je vpet, pa ne po svoji krivdi, temveč po volji države, usode in Boga, v komične, mnogokrat tudi absurdne situacije, v katerih se, sicer kot navadni državljan, znajde v »nočnih razgovorih« kot gozdni čuvaj, vnovični šoloobveznik, samomorilec, prodajalec časa, rekreacijski trener ali celo dvojnik predsednika države.

Seveda njegovo humorno pero večkrat karikira tudi vrele slovensko-hrvaške odnose, ki jih primerja z nogometno tekmo, v kateri »končno igrajo v uglednih mednarodnih moštvih tudi Hrvati in Slovenci, a so vedno Hrvati napadalci, zabijajo gole, Slovenec pa je dobil mesto v golu in dopušča, da streljajo vanj«.

Razstava svinčnikov

Zadnja humoreska iz prvega razdelka Humoristov svinčnik izzveni kot groteskna (kafkovska) refleksija današnjice, ki je odrinila humor na stranski tir, pa ne le zato, ker je nevaren, temveč zato, ker se ji kratko malo zdi nepotreben. Po njegovem bi morali postaviti humoristični muzej, v katerem bi bili razstavljeni humoristovi (tudi serijsko izdelani) svinčniki, s katerimi bi vojaki na vojnih območjih »napisali razglednice, poslednji pozdrav, kratko, jedrnato kot ­aforizem«.

V drugem razdelku so nanizane humoreske, seveda jedke in angažirane, v katerih smo priča »preganjavici«, torej občutju tesnobnosti, zaradi katere se vztrajno rušijo pri(k)rojene danosti, od hipohondrije do politikove namišljene zveličavnosti. Ali kot se izpove nogometaš: »Nas, igralce, najbolj bolijo porazi.« Porazi, ki smo jim priča kot navadniki v naših malih vojnah, zaradi katerih »se bomo do solz nasmejali, da bomo pozabili vsakdanje skrbi«.

Te pa se z leti, predvsem v starosti, (na)grmadijo. Nordijske palice, ki pomagajo uravnotežiti in poživiti korak, so, kar začutimo ob samotnem mestnem sprehajalcu, zgolj utvara, ki je ne »ozdravi« niti čarobna krogla. Kvečjemu le še globlje odrine. Tudi humoristu se ne piše dobro, saj mu grozi likvidacija, češ, »zasloveli ste s humoreskami, ki niso bile smešne, […] blefirali s polpismenostjo, zavajali ljudi in tako kršili moralne in etične zakone«.

Humor, bolje rečeno satira, je še danes povržen (nevidnemu) situ in rešetu, saj kljub »neznosni lahkosti bivanja« začini vsakdan s poprom in soljo, zato vse bolj postajamo »progresivni pesimisti«. In prav slednjim so, predvsem v premislek, pisane na kožo pričujoče Šömnove humoreske.

Prijavi sovražni govor