Žabotov Sveti boj: lekcija o moči preteklosti

Sedmi roman Vlada Žabota Sveti boj očara z generalno metaforičnostjo in bleščečim slogom.
Objavljeno
13. marec 2018 15.11
Igor Bratož
Igor Bratož

So branja in so branja in kljub želji po neokuženosti pred branjem nove knjige me je – o, nesrečna nesamodisciplina – po naključju še pred soočenjem z romanom Vlada Žabota Sveti boj pritegnila k branju­ ­založniška napoved knjige. ­Potem sem se lahko le še čudil­ svoji zagovedni zabitosti, ki nikjer ni razpoznala starega slovanskega mita o boju med bogom ognja ter htonskim ­bogom voda in teme.

Res, nobenega Peruna in Velesa nisem razpoznal, nobenega boja med njima. Še znam brati, sem se moral vprašati, morda ne več? No, boj sem že opazil, sem pomislil po prvi tretjini branja, videl, da so vpleteni v neskončne spopade naši in njihovi, mrtvi in živi, teža preteklosti, enaka mori sedanjosti.

Vse to je v zgodbo o posamezniku, potopljenem v boj z vsakršnimi demoni, spravil avtor, a veliko v tesnobni zgodbi je zastrtega, zgolj namignjeno je, da bi lahko bilo, pa vendar ni zmeraj nujno tako, morda le malo.

V Žabotovem zgodbarstvu odlično učinkuje gradnja atmosfere in po tej plati je Sveti boj vsekakor mala mojstrovina, njegov znani način potapljanja dogajanja v topografske in cerebralne meglice in močvare je tokrat tako izčiščen, eleganten in v tak užitek, da je že kar strašljivo.

Žabot zna iz navadne špelunke bogu za hrbtom v nekaj potezah ustvariti prizorišče, nabito s strašljivostjo, v katerem je vsaka izrečena beseda namig na še strašnejše zgodbe.

Da sem se lovil s časovno umeščenostjo zgodbe, morda ni naključje, v zgodbo se zapelješ ob razlagi, da se je v javnosti pripovedovanega časa razširila domneva oziroma kar »docela nerazumna trditev«, da čez reko, po kateri se v zgodbi veliko in usodno potuje, prihajajo le še strahovi in tam se omenjajo trdnjave na prizoriščih »še nepozabljenih državljanskih bojev in množičnih pokolov« ter mnenje, da je »vsak mir le začasen mir«, kar mi je dalo misliti, da smo vendar dobili neenostransko zastavljen romaneskni poskus interpretacije velike slovenske ideološke razklanosti, o kateri se zdi, da je večna.

Zlo poraja zlo

Ne, narobe sem mislil. Kljub omembam ajdovske deklice in temu, da so v zgodbi kot cilj junakovega potovanja omenjene trdnjave, sedem trdnjav blizu nekdanjega benediktinskega samostana in njegovih dragocenih arhivov, kar mi je dalo misliti, da bo zgodba zavila po ecovsko, je drugače.

Junak Radovan Podolni je uslužbenec Državnega inštituta za narodno zgodovino, ki za navidezno zdajšnjostjo sluti »neznanski tok preteklosti«, a na potovanju z rečno ladjo, izvemo, obžaluje, da iz nahrbtnika, ki ga je moral dati shraniti v nekakšno kajuto, ni vzel »niti za pot pripravljene steklenice žganja niti telefona, morda prenosnika ali vsaj kakšne knjige«.

Čas zgodbe je torej vsaj približno jasen, čeprav v pripoved vpadajo tudi »oni«, ki jih od nekdaj imenujejo »zduhi«, zlo prinašajoči demoni, duhovi umrlih, ki so zmožni potegniti ljudi v blodnjave, v krvave sanje, ker se pač mrtvi »tiho zalezejo v žive«.

Zlo zmeraj znova poraja novo zlo, pravi pregovor Starih, in zamisliti se je treba ob nasvetu, ki ga dobi junaški branilec zgodovinopisja Podolni, češ, »misliš si, da boš pisal zgodovino. Kar misli si. Služil pa boš njim in za njihovo ...« Njegovo nasprotovanje brisanju zgodovine, »režimskemu ali nerežimskemu uničevanju« v kontekstu, v katerem se je znašel, nima moči, le škodi mu lahko, zelo škodi.

Za Podolnega je značilna pasivnost v negotovem, grotesknem, morastem magičnorealističnem kontekstu, v katerega ves čas vdira fantastično, vse to je povedano s slogovno bleščečo zgodbo, v kateri brni od srhljivosti: Žabot jo slika z zanj značilnimi stilističnimi sredstvi, od anafor in kratkih dialogov do pomenljivih premolkov in rabe arhaizmov. Žabotov Sveti boj je knjiga, ki ni za vsakega bralca, ponuja pa veliko bralskega užitka.