Zadnji od slovitih bitniških literatov ima 97 let

Lawrence Ferlinghetti, eden najpomembnejših pesnikov druge polovice 20. stoletja, sopotnik Kerouaca, Ginsberga, Burroughsa, še vedno ustvarja

čet, 24.03.2016, 18:00
Maja v slovenščini

Maja bo Mladinska knjiga izdala Ferlinghettijeve izbrane pesmi Prvo in zadnje vsega, ki jih je izbral in prevedel Miha Avanzo ter napisal tudi spremne opombe. Doslej so bile v slovenščini le tu in tam objavljene posamezne pesmi. Poleg številnih pesniških zbirk je Ferlinghetti napisal dva romana in nekaj gledaliških iger. Leta 2014 je izdal zadnjo pesniško zbirko, lani pa dve pomembni knjigi: korespondenco med njim in Ginsbergom ter zbirko popotnih dnevnikov 1960–2013.

 

Enkrat sredi večnosti …

 

Enkrat sredi večnosti

se pojavi nekaj tipov

in eden od njih

ki se prikaže zares pozno

je nekakšen tesar

iz nekega zakotnega kraja

kakršna je Galileja

in začne tarnati

in trditi da pozna

tistega ki je ustvaril nebesa

in zemljo

in da je ta čudak

ki nam jo je tako pošteno zagodel

njegov Oče ...

 

»Če sem v pokoju? Beseda pokoj mi sploh ni všeč. Pisec gre v pokoj, ko ne more več držati­ pisala v roki. Trenutno pišem nekaj, kar je podobno romanu, v resnici pa je bolj nekakšen miselni tok.« To pravi Lawrence­ Ferlinghetti, ki je danes star 97 let.

Lawrence Ferlinghetti je zadnji iz slovite bitniške generacije literatov, ki so jo predstavljali veliko bolj slavni Jack Kerouac, Allen Ginsberg in William Burroughs. Čeprav je manj slaven od njih, velja za pomembnega in vplivnega pesnika druge polovice 20. stoletja. Bil je najbolj izobražen med bitniki, v ZDA je najprej diplomiral iz novinarstva, magistriral iz književnosti,­ na pariški Sorboni pa doktoriral z disertacijo Mesto kot simbol v moderni poeziji. Je odlični poznavalec likovne umetnosti in glasbe, kar se kaže tudi v njegovi poeziji, ki temelji predvsem na ritmu in tradiciji govorjene besede ter besedišču vsakdana. Tudi tematika je najpogosteje vsakdanje življenje, od politike do seksa.

City Lights še živi

Lani je minilo šest desetletij od ­izida njegove prve pesniške zbirke Podobe izginulega sveta (Pictures of the Gone World), s katero je zagnal žepno zbirko poezije v svoji zdaj že kultni založbi City Lights. Založbi in knjigarni s sedežem v San Franciscu, v kateri so nastopali vsi najpomembnejši ustvarjalci bitniške generacije, gre dobro še danes, ko je že nekaj časa ne vodi Ferlinghetti. Svojčas je imel tudi umetniško galerijo, vendar je bila najemnina zanj previsoka in se ji je moral odpovedati. Tako kot mnogi drugi bitniki je tudi sam slikal, vendar je to opustil, ker že zelo slabo vidi. Pravi, da je doživel tako visoko starost predvsem zato, ker nikoli ni veliko popival in je le sem ter tja pokadil kakšen džoint.

V tedaj še precej podeželskem mestu, v katerem si lahko »francosko vino kupil v eni sami trgovini«, je nameraval v petdesetih letih ­odpreti antikvariat. Tako bi nekaj malega zaslužil, pa še dovolj časa bi imel za svoje najljubše opravilo: branje knjig. Vendar so se takrat pojavile žepne knjige, ki so postale prava uspešnica. Za majhen denar si dobil ne le kriminalko, ljubezenski ali zdravniški roman, pač pa tudi čisto pravo literaturo. Namesto antikvariata je v San Franciscu odprl prvo knjigarno v ZDA, v kateri so prodajali žepne knjige.

Brez Ginsberga jih ne bi bilo

»Brez Allena Ginsberga ne bi bilo bitniške generacije. Veste, kaj smo bili mi? Navadni carpetbaggers, kakor so rekli ljudem, ki so prišli na jug Amerike s severa. Allen je imel zvezek, v katerega je zapisoval imena in telefonske številke pomembnih založnikov in novinarjev iz ZDA in tujine. Ko je prispel v njihovo mesto, jih je poklical in dejal, da lahko da intervju,« je v pogovoru za madridski El País povedal Ferlinghetti, ki se je z Ginsbergom tudi najbolje razumel. Prijateljeval je tudi s pesnikom Gregoryjem Corsom, ki mu je iz blagajne v knjigarni nekoč ukradel dvesto dolarjev, on pa mu jih je potem odtegnil od avtorskih pravic.

Ginsberg je tedaj živel v Berkeleyju, njegova znamenita pesem Tuljenje (Howl) je kot prvo temeljno delo bitniškega obdobja z drugimi pesmimi izšla prav pri založbi City Lights leta 1956. Za drugi dve temeljni knjigi literarni teoretiki štejejo Goli obed Williama Burroughsa (1959) in roman Na cesti, ki je izšel leta 1957, čeprav ga je Jack Kerouac napisal nekaj let prej. Ampak kaj, ko danes znamenitega 37-metrskega rokopisa, ki so ga po pisateljevi smrti prodali na dražbi za 2,4 milijona dolarjev in ga hrani univerza Indiana, tedaj ni hotel ­objaviti noben založnik.

»Ginsberg je svoje Tuljenje prvič bral leta 1955 v neki garaži v San Franciscu, ki smo ji rekli umetniška galerija. Vsega skupaj je bilo kakih 35 ljudi. Ker ga še nisem poznal, se mu po branju nisem upal omeniti, da bi izdal knjigo njegove poezije, ko pa sem se vrnil domov, sem mu poslal telegram: Pozdravljam te na začetku velike kariere. Kdaj mi boš poslal rokopis? To sem si sposodil pri Emersonu, ki je s temi besedami nagovoril Walta Whitmana, ko je prebral Travne bilke.«

Založba obrobnih avtorjev

Založba City Lights je izdala več kot šestdeset knjižic najpomembnejših bitniških avtorjev, ki drugje niso mogli objavljati. Po celotnih ZDA je zaslovela prav z Ginsbergovo­ zbirko pesmi Tuljenje in druge pesmi (Howl and Other Poems) o temnih plateh ameriškega načina življenja, ki je zaradi omenjanja drog in seksualnih prizorov, tako hetero- kot homoseksualnih, končala na sodišču že nekaj mesecev po izidu, njen založnik Ferlinghetti pa je bil aretiran. »Zaradi tega se niti nisem pretirano vznemirjal. Bil sem pač mlad in neumen. Mislil sem si, pa kaj, če me zaprejo, bom lahko vsaj v miru bral. Na srečo smo zmagali mi in to je bila tudi precedenčna sodba za uporabo prvega amandmaja, ki zagotavlja svobodo ­izražanja.«

V zbirki pesniških žepnic je ­založba City Lights v naslednjih letih med drugim izdala nova dela Allena Ginsberga ter dela Kennetha­ Patchena, Marie Ponsot, Denise Levertov, Roberta Duncana, Williama Carlosa Williamsa, Jacka Kerouaca, Charlesa Bukowskega, Roberta Blya, Franka O'Hare in Gregoryja Corsa. Vendar se Ferlinghetti ni omejeval le na domače avtorje, temveč je izdajal tudi prevode tujih, na primer Jacquesa Préverta, Georgesa Batailla, Bertolta Brechta, Rafaela Albertija, Vladimirja Majakovskega, Andreja Voznesenskega.

Izraz bitnik

In kako na slovitega Jacka Kerouaca, ki je tudi skoval izraz bitnik, danes gleda Ferlinghetti? Spominja se, da ga je v San Francisco pripeljal zenovski pesnik Gary Snyder, po katerem je Kerouac zasnoval lik Japhyja Ryderja v romanu Klateži dharme, ki ga je tudi navdušil nad budizmom. Na žurih je bil vedno totalno pijan, vendar si je kljub temu zapomnil vse, kar se je dogajalo okoli njega, četudi se je zdelo, da še zase ne ve. Vsekakor se mu zdi zelo iskren pisec, s katerim pa ni imel veliko stikov, saj se je kmalu umaknil k mami, kjer se je na veliko zapijal do zgodnje smrti.

V romanu Big Sur nastopa tudi Ferlinghetti, in sicer z imenom Lorenzo Monsanto (Kerouac ga je opisal kot poslovneža), medtem ko je za Allena Ginsberga uporabil ime Irwin Garden, Gary Snyder pa je bil v tem romanu Jarry Wagner. Kerouac je v začetku šestdesetih let namreč skušal prenehati piti, zato se je umaknil v kalifornijski Big Sur, kjer je imel Ferlinghetti počitniško hišico. Posedal je na skalah ob mogočnem Tihem oceanu in poslušal njegovo bučanje, o tem napisal tudi pesem, vendar ni dolgo zdržal. Umrl je oktobra 1969, star komaj 47 let.

Izjemni Burroughsov organizem

Zanimivo je, da se William Burroughs, ki je bil med bitniki najstarejši, rodil se je leta 1914, ni imel za pripadnika te slovite generacije. Njegov organizem je bil z eno besedo fenomenalen. Človek, ki je vrsto let užival vse možne droge, do smrti pa jemal metadon, popival in kadil, je brez posebnih težav dočakal 83 let.

Kakšen je bil videti njegov običajni dan, je opisal v dnevniku. Zjutraj je vzel metadon in malo podremal do pol desetih, po zajtrku (mehko kuhano jajce, sveže stisnjena limona, skodelici čaja) nahranil svoje mačke, Fletcha, Ruskija, Spoonerja in Calico. Kar je ostalo od dopoldneva, je s prijatelji preživel na strelišču, popoldne je bral šund romane, znova nahranil mačke in malo metal nože. Ob koktajlih je pokadil džoint, pojedel malce kaviarja, preden se je že okoli devetih spravil spat, pa je še tretjič nahranil mačke.

Če bi kdo po tem opisu pomislil na precej nevznemirljivo življenje, je treba dodati vsaj še zgodbo o njegovi drugi ženi Joan Vollmer, sicer eni izmed muz bitniškega kroga. Čeprav je bil homoseksualec, se je leta 1937 v Dubrovniku poročil s premožno Judinjo Ilse Klapper, ki je kot njegova žena lahko dobila vizum in pred nacisti pobegnila v ZDA. Kmalu zatem sta se ločila, a sta ostala v prijateljskih stikih. Joan, prav tako veliko ljubiteljico opojnih substanc in orožja, je med igro Williama Tella, ko si je na glavo postavila kozarec s pijačo, v nekem baru v Mexico Cityju leta 1951 ustrelil v glavo. Na sodišču je še z dvema pričama povedal, da se je puška sprožila po nesreči, ko jo je hotel nekomu prodati. V ječi je prebil le trinajst dni, dokler ni prišel njegov brat in zanj plačal varščino. Ko so ga obsodili umora, je bil že v ZDA. Četudi je bila sodba kasneje razveljavljena, ga je to dejanje zaznamovalo in po njegovih besedah tudi pripravilo do pisanja.

Lawrence Ferlinghetti pa se je poročil s Selden Kirby-Smith, s katero sta skupaj študirala v Parizu. Rodila sta se jima hči in sin. Odločila sta se za življenje v San Franciscu, ker je bilo Lawrenceu všeč evropsko ozračje mesta. Takrat se je preživljal s prevajanjem iz francoščine in poučevanjem tega jezika ter pisanjem kritik slikarskih razstav. Zakon je po 25 letih razpadel.

Ferlinghetti vseskozi piše. Njegova zbirka Coney Island razuma (A Coney Island of the Mind), ki ga je leta 1958 izstrelila v vrh ameriške alternativne literarne scene, je še vedno ena od najbolj priljubljenih in verjetno tudi najbolj znanih, čeprav je pozneje izdal več kot ­petdeset del.

Prijavi sovražni govor