Tiskane izdaje
Odmevi tišine Petra Kovačiča Peršina so zelo enostavne, a pretresljive meditativne zgodbe in avtor jih je izdal v knjižni obliki kot ideograf na kamnu, ki je hkrati ultimativen kot mejnik in večen kot spomenik. Knjižica (Društvo 2000, likovna oprema Leon Zakrajšek) po obliki in vsebini spominja na avtorsko dodelano kombinacijo knjižic Anthonyja de Mella (na primer Ptičja pesem, Minuta modrosti ...) in preroka Kahlila Gibrana.
Ko prebirate poglavja o lepoti, meditaciji, doživetju, enosti, smislu življenja, človeku, iskrenosti in tako naprej, vidite, kako je avtorju prav vseeno, ali bo z delom nagovoril literarno kritiko. Vtis je celo, da z vrsticami noče tekmovati z nikomer, niti s samim sabo ne. Skrivnost knjige je natanko v tem, kar sporoča naslov: v tišini in njenih odmevih; je pravzaprav obračun avtorja s samim sabo, potem ko je sedemdeset let hodil po slovenski zemlji kot metafori za smisel bivanja v koordinatah religioznega izkustva.
Takšnega je avtor posvojil z do osebne izpostavljenosti močno vero in naivno predanostjo višji zadevi, ki naj bi se razodevala po narodni zavesti in pravilno usmerjala po Katoliški Cerkvi. Cena za to privzgojeno naivnost je bila pri Petru Kovačiču Peršinu strahovita in precej unikatna, čeprav jo nekateri primerjajo s Kocbekovo. V skorajda dobesednem smislu je zaradi svoje resnicoljubne note kot odločitve brez kompromisa postal kamen, ki so ga zidarji zavrgli.
To se nam kot opazovalcem zdi kot utilitaristični, še huje, dialektični sporazum zgodovinskih ideoloških zaveznikov, ki jih v poenostavljeni govorici na Slovenskem imenujemo Cerkev in Partija. Če je druga po svoji strukturi sinonim za zgodovinski zločin in manipulacijo, si prva tega in tovrstnih grehov zlepa ne bo oprala s svoje vesti.
Za Petra Kovačiča Peršina, ki je gledal na svet prek idealov, tako stanje ni moglo biti nič drugega kakor nesporazum, ki ga je treba pojasniti in odpraviti, ter vsebino vsega, kar v Sloveniji šteje, spraviti v gabarite poštenja, transparentnosti, solidarnosti, tolerance, velikodušnosti, če hočete, v gabarite evangelija, v katerega je položil svojo zlato delnico.
Od Gore do Morja
Delo je posvetil družini in prijateljem, tistim, ki so ga spremljali in verjeli vanj, in že v tej gesti je akt osamevanja, ki ga knjiga po kvantih naivnosti in preprostosti izžareva na vsaki strani posebej. Zapis, ki je po odmevih tišine pravzaprav odmev Knjige, sporoča zavezo sina do očeta, kot je nekoč sporočala zavezo Sina do Očeta. V čem je avtorjeva načelnost in popolna predanost temu, kar je prav?
Rodil se je mesec dni po očetovi usmrtitvi, junija 1945, in očeta je izgubil v zadevi tedanjega dialektičnega sporazuma: bil je mobiliziran domobranec, ki je odklonil nošenje orožja; dojel je, da so jim lagali, da so jih izdali, ko so jim rekli, da sodelujejo z zavezniki, v resnici pa so z okupatorji; v koroškem taborišču Vetrinje je vedel, kakšna usoda jih čaka, a ubogal je komando ter sprejel navodila duhovščine in ni pobegnil iz taborišča. Kdo bo v resnici prevzel odgovornost za to nesmiselno očetovo smrt?
Pustimo, da je bil otrok brez očeta in iz od Partije osovražene družine v pomanjkanju prepuščen problematični vzgoji duhovnikov in da se je lik nedoživetega očeta prepletal z zgodbami vojne in Cerkve. Ko se je avtor oblikoval v zrelo osebnost, je ravnal po svoji vesti, ta pa je bila oblikovana v letih resnicoljubnosti, katere krutost in trnjavost je, da bi porezala ostre robove, ki ranijo, oblila mehkoba kulture oziroma avtorjev občutek za dobro, lepo in plemenito.
Tu je še njegov politični angažma, ki kot tujek kakor da ne sodi k njemu. V resnici predstavlja sidrišče, okrog katerega je organizirano vse, kar je iz očetove zgodbe vodilo k pravemu spoznanju. Kot študent teologije, ki ga je cerkveni sistem izločil z liste kandidatov za duhovnike, je 1969. ustanovil gibanje in revijo 2000.
Vse to se je zgodilo. Podporo novi stranki krščanskega porekla (SKD) je dobil Lojze Peterle, Peter Kovačič Peršin (privrženec krščanskega socializma) je bil spet v očetovih škornjih in nikoli se ni odpovedal pošteni naivnosti, da gre za demokratični nesporazum, ki bo kmalu pojasnjen in se bodo stvari obrnile na prav. Leta so tekla in pokazala, da je imel prav, tako, kot je imel prav njegov oče. Toda pot je minila, bila je težka in strma, sedemdeset let je je bilo in človek nenadoma spozna, da je utrujen. Ohranil je obraz, toda kaj od njega je lahko videl, ko je čez rame pogledal v ogledalo preteklosti?
O miru je povedal: »Iskal si sebe v svetu in svet se je vrnil tebi samemu. Najdi svoj mir in mir bo obiskal svet.« O veri je povedal: »Klical sem Gospoda, pa me ni uslišal.« In potem: »Bog ne more biti sredstvo za zadovoljevanje svojih potreb.«
Gora – drevo – ptica – morje, mar ni to tetragram, ki govori sam zase? Sklep je enak epilogu in njegovemu naslovu: Prisluhniti tišini. Povedal je: Tišina je odsotna vseprisotnost, brez giba, brez glasu ... Tišina obstaja onkraj molka in onkraj besede. Tišina odpira prostor miru, tišina je maternica bivanja in človeško bitje se učloveči šele iz uzavestitve v njej in se dopolni v potopitvi v njeno vsezavedanje.
In ultimativna (primo)predaja? »Prisluhniti tišini in se potopiti vanjo ... zdaj in vselej ...«
Peter Kovačič Peršin si zasluži svoj memento. Vzdržal je moralno pozicijo, ki ga je utrudila, in slednjič je svojo utrujenost ubesedil. V sedmih desetletjih je razloge za svoj memento več kot dokazal. In naloga ni pretežka: le prisluhniti je treba odmevom tišine.
