Tiskane izdaje
Ameriško-angleški pisatelj, esejist, kritik in dramatik Henry James je pisal predvsem o Američanih v Evropi in njihovem odnosu do stare celine, stilistično pa njegova dela zaznamujejo predvsem notranji monologi in nezanesljivi pripovedovalec, ki mu bralec velikokrat komajda sledi.
Prispeval je tudi k razvoju literarne kritike, saj se je zavzemal, da mora biti avtorjem omogočena popolna svoboda pri rabi konvencij znotraj umetniškega ustvarjanja. Trikrat je bil nominiran za Nobelovo nagrado za književnost. Zbirka treh kratkih zgodb Zver v džungli in druge zgodbe (LUD Literatura, 2014, prevod Nada Grošelj) v mnogo pogledih ne odstopa od drugih Jamesovih del. V njej ni dialogov, literarnih oseb je zelo malo, redkokdaj so več kot štiri, pa še od tega jih je polovica zgolj omenjenih. Njegovi liki se ves čas borijo sami s sabo in z okolico ter predvsem z odstranjevanjem lastnih duhov.
Mrtve duše
V zgodbi Oltar mrtvih spoznamo Georgea Stransoma, ki se mu redno dogajajo smrti bližnjih, tako da so mu pomrli prav vsi. Nekega dne v cerkvi opazi žensko, ki ostane neimenovana in se ji dogaja podobna stvar. Tako skupaj zbirata mrtve duše in preštevata nagrobnike. Vsake toliko se njun odnos prekine, toda kadarkoli se znova srečata, se zdi, kot da se nikoli nista ločila.
Ob njiju se občasno pojavijo mrtve duše, ki ju spremljajo. Prikažejo se jima tudi ob njegovi zadnji uri v cerkvi in s tem se njuna zgodba konča, kjer se je začela. Ker je pripovedovalec tretjeosebni, si bralec težko ustvari svoje mnenje o delovanju Georgea Stransoma, saj je njegova življenjska pot podana s subjektivne perspektive pripovedovalca. Druga zgodba nosi prav tak naslov kot zbirka, Zver v džungli. Osrednji motiv je izmuzljiva ljubezen in zasledujoča preteklost.
Tokrat je protagonist John Marcher, ki je z May Bartram stkal tesno prijateljstvo, toda na kaj več ne pomisli, medtem ko ona vsak dan čaka, da bo on v sebi odkril gorečo ljubezen do nje. Ta ljubezen je epska – razvlečena čez mnogo let in kontinentov. Ko se on končno zave brezbrižnosti do njenih čustev, je že prepozno, saj je ona mrtva. Zelo dramatično se zvrne na njen grob in umre.
Če je George Stransom prototip romantičnega junaka, ki ga spremlja tragična usoda, na katero ne more vplivati in ji ne more ubežati, je John Marcher tipičen odvečni človek, ki ne dojema stvarnosti, kot bi jo lahko, če bi svojo čustvenost prilagodil realnosti in ne bi bežal. John Marcher tako pogosto odpotuje za leto ali več, večinoma v Azijo, in je trajno razočaran nad življenjem, svetom in ljudmi okoli sebe.
Marcher je omenjen tudi v zadnji zgodbi Fletni vogalček, ki je nekakšno nadaljevanje Zveri. Tukaj je osrednji lik Spencer Brydon z doriangrayevskimi potezami. Tudi njega lovijo duhovi iz preteklosti in se mu izmika ljubezen. Tematsko, slogovno in dogajalno se zgodbe navezujejo in nadgrajujejo. Očitne so aluzije na nekatere velikane svetovne književnosti, kot na primer na Wilda in Lermontova. V zgodbah je kljub romantični osnovi veliko srhljivosti in zahtevajo osredotočenost in dojemljivost.
