Tiskane izdaje
Besedilo se ne pretvarja, da je umetniško delo, zapiše Slavoj Žižek na koncu predgovora k Trojnemu življenju Antigone. Kaj pa je potem ta filozofov dramski prvenec, ki je nedavno v prevodu Lidije Šumah in Simona Hajdinia izšel v založništvu Društva za teoretsko psihoanalizo ter bil napisan na pobudo Hrvaškega narodnega gledališča, kjer bo prihodnje leto tudi premierno uprizorjen? Odgovor najdemo v podnaslovu: Etično-politična vaja.
Sofoklova Antigona velja za »tragedijo vseh tragedij«. Bila je in je še predmet številnih pesniških in dramskih predelav. Sodi med največkrat interpretirane antične tekste, z njo so se ukvarjali filozofi, kot so Hegel, Heidegger, Kierkegaard in Lacan, tudi Žižek.
K njim je treba pridati vsaj še sodobno ameriško filozofinjo Judith Butler, katere provokativno knjigo Antigonina zahteva imamo tudi v slovenskem prevodu. In seveda Tineta Hribarja in njegovo delo Tragična etika svetosti: Sofoklova Antigona v evropski in slovenski zavesti.
A kaj je takega na Antigoni, da ji je to uspelo?
Tebanske vojne, v kateri sta se med sabo pobila brata Polinejk in Eteokles, je konec. Temeljni konflikt Sofoklove tragedije je Kreonova, torej vladarjeva prepoved pokopa Polinejkovega trupla in Antigonino trmasto vztrajanje, da svojega brata, ki velja za izdajalca, v imenu nenapisanih zakonov kljub tej prepovedi pokoplje.
Pravica do pokopa je bila v antični družbi sveta, tudi ko je šlo za pokop izdajalcev. In prav etična razsežnost tega konflikta je tisto, kar je vedno znova vznemirljivo, saj omogoča interpretacije, alegorično sinhronizirane z vsakokratnim družbeno-političnim dogajanjem.
Iskanje smisla neki misli
Posebno razmerje z Antigono ima seveda tudi slovenska kultura. Ne brez razloga. Prepoved pokopa po vojni pobitih domobrancev in civilov je eden med njimi. In odzvanja do danes. Naključje ali ne, je lani po več kot sedemdesetih letih od nastanka, popolnoma neopazno in ob spremnih besedah Kajetana Gantarja in Braneta Senegačnika, pri založbi Družina izšel natis doslej javnosti neznanega prevoda Antigone.
Pri komaj osemnajstih letih ga je iz grščine napravil Ivan Hribovšek. Usoda pesnika, ki je bil tik po koncu druge svetovne vojne najbrž umorjen v enem od kočevskih brezen, star komaj 22 let, je po Gantarjevem mnenju »morda najbolj neposreden posodobljen komentar« k tematiki Antigone.
Najbolj znana slovenska Antigona pa je seveda Antigona Dominika Smoleta, ki jo je leta 1960 prvič uprizoril Oder 57 in predstavlja paradigmatsko besedilo povojne t. i. kritične generacije. Do danes velja za eno najboljših, če ne kar najboljšo slovensko dramo. Znamenita je po tem, da se v njej naslovna junakinja sploh ne pojavi in da naj bi Smole z njo tematiziral tudi povojne poboje.
Ta namen ji je bil sicer pripisan za nazaj, pa vendar to govori predvsem o njeni osnovni idejni strukturi – konec koncev je bratomorna vojna že mitična preddispozicija antične Antigone. A kakorkoli: Smoletova Antigona kljub svoji visoki idejni in literarni vrednosti komajda kdaj zaživi na slovenskih profesionalnih odrih. Zadnjega četrt stoletja je bilo to enkrat samkrat. Med njene najslavnejše stavke sodi tale: Za neko misel vztrajno išče smisel.
Antigona kot postmodernistični kolaž
To iskanje smisla neki misli je po svoje tudi zgodba Žižkove Antigone: »Klasično delo lahko ohranimo pri življenju le tako, da ga jemljemo kot »odprto«, kot usmerjeno v prihodnost, ali tako, da se (če uporabim metaforo Walterja Benjamina) vedemo, kot da je klasično delo film, ki ga je mogoče razvijati le s kemično raztopino, ki je bila iznajdena kasneje, tako da šele danes vidimo celotno sliko.«
To »celotno sliko« zastavi Žižek na način »Brechtovih treh učnih komadov«, ko se na »odločilni točki dogodki odvijejo v tri različne smeri.« Kot nadaljnje reference pomnožitve koncev navaja tudi filma Naključje (1981) Krzysztofa Kieslowskega in Lola teče (1998) Toma Tykwerja. No, k temu bi lahko pridali vsaj še Fowlesov roman Ženska francoskega poročnika (1969).
»Izhajam iz premise, da nas takšna uprizoritev sooči z Antigono, ki je resnično po meri našega časa; omogoči nam, da se neusmiljeno odrečemo simpatijam in sočutju do te junakinje, ki postane del problema, in obenem predloži izhod, ki nas pretrese v našem humanitarnem samozadovoljstvu.«
Tisto, kar potem »pretrese«, je, da tega izhoda ni, saj naj nas bi žalostna zgodba Antigone učila, »da tudi če se čudežno povrnemo v času, / da bi preobrnili potek dogodkov, / ki so privedli do tega razdejanja, / bi novi iztek utegnil po grozi in obupu / še prekositi starega.« Se torej Sofoklova Antigona sploh ne more, celo ne sme končati drugače, kot se je, saj se njen antični konec izkaže za najmanj strašnega?
Eden najslavnejših stavkov Sofoklove Antigone je gotovo (v Gantarjevem prevodu) Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu! (Mimogrede, Hribovšek se je odločil za Ne za sovraštvo, za ljubezen jaz živim.) Antigonino brezpogojno ljubezen Kreon dojame kot razdiralno, saj ogroža avtoriteto vladarja in s tem stabilnost polisa.
Žižek to ljubezen fundamentalizira, jo naredi neantično, celo neznosno, kot »čisti agens gona smrti«: »Prava ljubezen je hladna. Hladnejša od smrti«, pravi (s parafrazo verza iz Visoke pesmi, pa tudi naslova Fassbinderjevega filma Ljubezen je hladnejša od smrti) Antigona sestri Ismeni, ko ji ta očita, da v njeni ljubezni do Polinejka ni sočutja, ampak zmožnost pogubiti »to, kar ljubiš«. A kaj bi se zgodilo, če bi se Kreon na njeno brezpogojno ljubezen do brata in vztrajanje, da ga pokoplje, odzval drugače, kot se je?
Met kock ne bo odpravil naključja
Žižkova Antigona je oprta na prevod Kajetana Gantarja. V postmodernistični maniri premešča verze, zamenjuje njihov vrstni red, podvaja, malo dopiše, nekaj izpušča, pri tem pa si, kot pravi, »prosto izposoja ideje in formulacije iz talamuda, Evripidove Elektre, Heglove Fenomenologije duha, Benjaminovega spisa o prevajanju, Brechtovih pesnitev, Wellsovega Državljana Kana, Claudelove Talke, pa do Panaita Istratija, Vladimirja Safatleja, Alenke Zupančič itd. itd.«
V prvi različici sledi Sofoklu: Antigona, živa zazidana, umre, njen zaročenec Hajmon, Kreonov sin, stori samomor, prav tako Evridika, Kreonova žena. Zbor na koncu povzdigne Antigonino brezpogojno vztrajanje pri »nenapisanih bogov zakonih«.
Vse žrtve so bile zaman
V drugi, ki jo nakaže Kreonov vzklik »Oj, ko dogodke bi lahko odsukal/ ubral drugo pot, / ko lahko bi segel nazaj / in spremenil odločitve ...«, Antigona prepriča Kreona, da privoli v pokop Polinejka. Zdaj tisti del ljudstva, ki ima Polinejka za izdajalca, okrutno ubije Kreona in Hajmona. A Zbor je tudi do Antigone, ki je nad dejanjem osupla, neprizanesljiv: »Naša prava zvestoba/ je zvestoba neizrekljivemu, in največja modrost / je vedeti, kdaj nam ta zvestoba / narekuje kršitev besede, četudi najvišje besede pradavnega zakona. /Tu si se motila, Antigona. / V tem ko si vse žrtvovala svojemu zakonu, / si izgubila sam ta zakon.«
In še: »A modrost nas uči, da včasih, ko se vsemu odrečeš v imenu Stvari, izgubiš sámo Stvar, vse žrtve so bile zaman, za nič.« Povedano drugače, s tem, da je Antigona v imenu ljubezni vztrajala pri pokopu brata, naj bi izgubila prav to ljubezen samo. Zdaj si skuša Antigona zamisliti, kako lahko dogodki ubrali drugo pot, da bi »utekla grozi, ki me je zadela ...«.
V zadnji različici Tebanci vzpostavijo revolucionarno sodišče in »uveljavijo naglo pravico«. Sodijo tako Kreonu kot Antigoni in ju ubijejo. Kreona zato, ker je veliko hujše zlo od brezvladja »nepravičen vladar, ki mesto požene v kaos / v imenu svojega lastnega reda.« Pa tudi: »Pravi gospodar ne stoji nad nami, nad ljudstvom; / on je posrednik, ki zgine, / ko nam vrne nazaj našo svobodo.«
Antigonina krivda je še hujša. Ko se skuša braniti, češ, da je s tem, ko je vztrajala pri pokopu Polinejka, dala »svoj glas vsem tistim, / ki so izključeni in brez glasu, / primorani v životarjenje na robu mestne države,« dobi odgovor: Ko si zanje govorila, / si jih izdala še bolj kot tvoj stric – vzela si jim njihov glas.« In medtem ko Kreonovo truplo čaka usoda, ki jo je sam namenil Polinejku, Antigono »z dobro lopato / zagrebemo v dobro zemljo.« Na svoj ugovor, da je grozljivo ubiti človeka, dobi odgovor: »... a včasih, če ne storimo nič, odpremo vrata reki mrličev, tedaj je ne ubiti lahko še hujši zločin.«
V očeh ljudstva sta torej oba problem: Kreon zato, ker je njegova prepoved pokopa samovoljna, tiranska, Antigona zato, ker je govorila v imenu tistih, k ne morejo govoriti oziroma, katerih glas ni upoštevan.
V sklepnih verzih zbora Žižek izpostavi demonsko naravo človeka, ki je še zlasti presežna pri tistih, ki vladajo. Pot do uspeha družbe naj bi bila prav v rokovanju s to demonskostjo, kajti zaradi presežka demonskosti pri vladarjih nihče ne sme vladati sam, ampak si morajo »ljudje vladati v skupnosti«. In sicer tako, da »drug drugega nadzirajo / pri obrambi pred demonskimi izbruhi, / ki sejejo pogubo.«
Kdo ima torej prav? Antigona, ki vztraja pri nenapisanih zakonih in pri svetosti mrtvih? Kreon, ki skrbi za svoje mesto? Ali Zbor, ljudstvo, ki se problema loti po gordijsko in vozel preseka tako, da oba likvidira in samo zavlada? To odločitev in odgovornost zanjo Žižek prepušča posamezniku: »Nihče vam pri tem ne more pomagati, sami ste.« A k temu dvoumno doda: »Kadar smo sami in se nič ne zgodi, / nas nenadoma zadene življenja mrmranje, / in tedaj modri vedo, kako odgoditi ves kaos, / in sprejmejo odločitev.« In kdo so modri?
Umberto Eco je nekoč na vprašanje, kako bi lahko intelektualci razrešili krizo sodobnega sveta, izjavil, da intelektualci kriz ne rešujejo, ampak jih ustvarjajo. Žižek s Trojnim življenjem Antigone resda izpiše možno alegorijo politične sodobnosti, a ne, da bi ji dal odgovore, ampak da bi ji, tudi cinično, zadal še kakšen udarec več.
V svoji »etično-politični vaji« preigra veliko vprašanj. Pa vendar, sploh gre za prava vprašanja o Antigoni? Ni nujno. Gre za provokacijo? Morda. Se moramo še kar naprej pogovarjati o Antigoni? To pa.
