Tiskane izdaje
Kako nekaj tako senzualnega in neoprijemljivega, kot je zvok, prestaviti v standarde nacionalnih jezikov, v sistem abstraktnih znakov, črk?
Kako se, zapisano s pismenkami, oglaša cerkveni zvon? V slovenščini bo poslej postavljal standarde Slovar zvonjenja in pritrkavanja, novost v založniškem programu ZRC SAZU.
Zvonjenje in pritrkavanje je Slovencem, kaže, blizu, saj slovar, timsko delo Mojce Kovačič, Ljudmile Bokal, Matjaža Ambrožiča in Tomaža Klopčiča, prinaša kar 172 strani gesel z napotki za rabo in popisom ozadja nastanka ter metodološke podstati, celota pa se pridružuje izdanim terminološkim slovarjem Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU.
Med njimi so že veterinarski, glasbeni, meteorološki, gumarski, papirniški, planinski ali čebelarski, če navedemo le nekatere s seznama, ki ni kratek. Inštitut za slovenski jezik je pri tokratnem, najnovejšem, sicer soizdajatelj, kot izdajatelj je v kolofonu naveden Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU.
Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Veliko angleških ustreznic
Kako zapisati zvok? Če se, denimo, sinica, ko preleti tukajšnje državne in jezikovne meje, poslovi od svojega ci ci, kakršnega ji nalagata Slovar slovenskega knjižnega jezika ali spletni Fran, in v mednarodnem prostoru po angleško zapoje pit, spick, chit ali celo teacher, teacher, za zvonove velja, da enako donijo v slovenščini in mednarodni lingui franci. Nov slovar ob slovenskih geslih prinaša ogromno angleških ustreznic, to je njegov standard, v obeh jezikih pa se jezikovno ponazorilo zvoka zvona glasi enako: bim, bam, bom. Bim navadno za najvišjo uglasitev udarnega tona, bam za srednjo in bom za najnižjo.
Naslov slovarja pred zvonjenje in pritrkavanje ne postavlja pridevnika cerkveno, a obravnava tovrstno rabo. »Zvonjenje in pritrkavanje sta kot glasbena pojava znamenje krščanstva. Vezanost pojmov na krščansko okolje je tako inherentna pomenska sestavina opisa pojmov,« je zapisano v uvodu. Zvonovi so sicer veliko starejši od krščanstva.
Po napredku metalurgije so jih poznale stare civilizacije na različnih kontinentih od Kitajske do Egipta, omenja jih Stara zaveza, v prakso krščanstva pa so vstopili na prehodu 4. v 5. stoletje, kmalu po njegovi potrditvi za edino dovoljeno religijo rimskega imperija leta 391, v času cesarja Teodozija I. Uvedbo pripisujejo Pavlinu iz Nole (ok. 354–431), sprva konzulu in guvernerju Kampanije, ki se je zatem dal krstiti, nakar je postal v svojem mestu vpliven škof. Sicer so seveda ure ali kaj drugega skozi zgodovino bili tudi laični mestni ali grajski zvonovi.
Raziskovanje na terenu
Pritrkavanja se je kot dela slovenske in širše evropske glasbene tradicije za nekaterimi študijami (Ivan Mercina, Zmaga Kumer, Julijan Strajnar ...) celostno lotila Mojca Kovačič, ki je iz tega področja doktorirala in izdala več del, tudi z zvočnim zapisom, geslo pritrkavati pa je v tokratnem slovarju, razumljivo, med najdaljšimi. Njegovi snovalci so raziskovali na terenu – vključno z zamejstvom –, kar pomeni, da so podatki o narečni rabi sveži, pri čemer je tovrstnih jezikovnih dragocenosti veliko.
Ob geslu pritrkavati, denimo, najdeš tudi kampelati, kantkati, kempenjati, kentkati, klempati, klenckati, klenkati, klepetati, klonckati, klonkati, kompanirati, kompanjati ali kompelati, če naštejmo zgolj tiste, ki se začnejo s črko k. Vseh je zelo veliko.
Nabor gesel, ki sega od absorpcije (namreč zvočnega valovanja) do končnega žvenklja, kar je narečni izraz za kembelj, prinaša tudi besedne zveze iz sveta zvonov, kakršna je biti plat zvona, če ti dejansko odbije zadnja ura, pa zvon v tvoj spomin cimbelika s cingljem, cinklenkljem, cinkletom ali cinkletljem, kar v vseh primerih pomeni 'mrliški zvon'.
Živost izrazov gotovo pomeni, da ne zvonjenju ne pritrkavanju v slovenskem prostoru zlepa ne bo odklenkalo, besedišče pa je tudi aktualizirano, saj med gesli zaslediš tudi digitalni notni zapis pritrkovalske viže, kar pomeni, da je viža zapisana v računalniškem notnem programu.
