Tiskane izdaje
Generacija, ki se je rodila nekaj let pred vojno, prestopa osmo desetletje življenja. Med njimi je Jože Snoj, ki se mu je to zgodilo danes. Dogodek je pospremila obsežna knjiga njegove poezije, za katero je avtor izbral natanko sto pesmi (in eno za povrh).
Knjiga je dvojezična (prevod v angleščino) in seveda premore tudi obsežno spremno besedo. Njena avtorica je pesnikova žena Malina Schmidt Snoj, ki na začetku pojasnjuje, da je pesnikov izbor povzročal določene dileme in »ob tem se nama je porodila misel, da sama napišem spremno besedo, ki je gotovo obarvana osebno,« hkrati pa je vendarle »skušala z vidika literarne analize na kratko označiti Snojeve pesniške zbirke kot celote in tako bralca opozoriti na sočasno mnogovrstnost motivov v njih«.
In tako približno tudi je, »analiza« sledi kronologiji vseh trinajstih zbirk, ki so izšle med letoma 1963 in 2008, ob njej pa tudi pesnikovi »temeljni poetski uglašenosti, bivanjski vznemirjenosti in zgodovinski prizadetosti«. Vsekakor njen zapis ponuja dovolj informativno poglobljen razgled čez planjave Snojeve poezije za odrasle. Morda bi bilo lepše reči čez poljane, ker je to bolj murnovska beseda, Murn pa je, kot se ve, veliki Snojev navdihovalec, čeprav to ni razvidno na prvi pogled.
Snoj je svoj jubilej počastil s poezijo, a prav gotovo je to taka priložnost, ko je treba imeti pred očmi celoto njegovega pisanja. To sestavlja tudi novelopisje, romanopisje in dramatika, pa esejistika in zlasti otroška, večinoma pesemska literature, ki obsega približno tretjino vseh izvirnih naslovov. Vseh je preko petdeset!
Prav gotovo je vsaj toliko pozornosti kot poezija vzbudila njegova proza, zaobjeta v pet obsežnih romanih. Avtor je prejel za svoje delo tako rekoč vse slovenske literarne nagrade (Levstikovo dvakrat), vključno z »malo« in »veliko« Prešernovo (1971 in 2012). Njegov opus vsebuje torej kompletno ponudbo, ki jo ima na voljo produkcija s pomočjo literarnega jezika.
Za Snojevo poezijo je poleg tega, kar dovolj zgoščeno podajata že navedeni oznaki avtorice spremne besede – bivanjska vznemirjenost in zgodovinska prizadetost – močno značilna še ena stvar: zgodnja privrženost modernističnemu izrazju, ki ga je v dokaj radikalni obliki ohranjal tri desetletja. Vizualno je njegova pesem od Mlina stookega (1963) do Duhovnih pesmi (1993) asintaktičen, vertikalni niz besed, ki pač v maniri slovenskega ortomodernizma stavijo na ambivalentnost, palimpsestnost in lingvistično analizo umaknjene semantike.
Ta radikalizem je bil v skladu s sočasnimi avantgardizmi (Zagoričnik, Grafenauer, Šalamun) – a tudi v skladu z zoženo recepcijo hermetizma. Snojeva poezija se je širšemu branju odprla v zadnjih dvajsetih letih (najbolj z zbirkama Poslikava notranjščine in Kažipoti brezpotij).
A ne glede ne ta poetološki dinamizem je bila njegova poezija ves čas zapisana dvema temeljnima nagiboma: prizadetemu evociranju slovenske bratomorne zgodovine in bogoiskateljstvu. Bil je prvi med pesniki, ki je, če odštejemo tiste v emigraciji, načel vprašanje o povojnih pobojih, seveda na ravni previdne in prikrite simbolike, in sicer v zbirki Konjenica slovenskih hoplitov (1968).
S takimi verzi na primer: pod goró / pod to gôro zêleno / kamna dva / sin očeta / oče sina / brat na brata / klóčeta klóčeta / véselo véselo / melje glave domovina / pod goró / pod to gôro zêleno.
»Tičim v transcendenci imanence,« je dejal Snoj v nekem intervjuju pred leti, pri čemer je z imanenco mišljen, rečeno preprosto, Bog v človeku in na »Zemlji«. To je tudi območje, ki ga že pol stoletja preletava duh njegove poezije.
