Tiskane izdaje
Kazinska dvorana SNG Maribor je bila ob predstavitvi knjige Aleša Štegra veliko bolj polna kot v času Evropske prestolnice kulture, ko so v njej gostovali številni eminentni svetovni umetniki in misleci. EPK je tukaj še vedno odmevna tema, v knjigi Odpusti pa je predstavljena na inovativen način – kot »metafizična kriminalka«.
V srcu teme štajerske prestolnice Maribor hobotnica trinajstih posvečenih obvladuje mesto. Sredi peripetij okrog Evropske prestolnice kulture in karnevalske evforije se Adam Bely in Rosa Portero podata po sledeh zloveščega združenja z enim samim namenom: odpustiti njegove podanike s tega sveta in osvoboditi njihove duše.
Tako o knjigi v spremni besedi, branje pa ponuja res nenavaden preplet alogičnih preobratov, fantastike, bizarnosti, odbitega humorja in radikalne politične nekorektnosti ter povsem preverljivih dejstev, iz katerih je mogoče rekonstruirati številne realne dogodke in osebe, ki so kreirale EPK 2012.
Vendar to nikakor ni avtorjev namen, v ospredju ni Maribor, temveč analiza stanja slovenske kulturne in nasploh družbene scene, na kateri ne vlečejo niti skrivnostne osebe in mistične združbe, temveč vsem znani akterji, vendar zato položaj ni nič manj absurden.
Knjiga Odpusti je rariteta. Struktura je nadrealna, a obenem zelo konkretna, gre za angažirano pisanje, v katerem se bo marsikdo prepoznal.
To ni roman na ključ, v katerem bi se šli igro prepoznavanja posameznih likov, hotel sem predvsem predstaviti strukturo, ki želi gospodariti z nami in s katero se srečujemo vsak dan. Izhodišče je tukaj Maribor in Evropska prestolnica kulture, vendar predvsem kot metafora, brez težav bi jo lahko prekopirali v katerokoli slovensko mesto. Prednost majhne države je, da je takšne vzorce veliko lažje rekonstruirati kot v velikih državah, res pa nam takšnih rekonstrukcij manjka.
Dejali ste, da ste se pri tem delu skušali otresti avtocenzure, ki je pri nas zelo prisotna. Vendar tudi izbira fantastične travestije predstavlja obliko avtocenzure ...
Vsak avtor išče ustrezno formo za določeno vsebino, vsaka forma pa v določeni meri pomeni nujno tudi samoomejevanje. Tega ne bi označil kot avtocenzuro, temveč kot zavestno izbiro načina pisanja, ki zagotavlja, da ima delo homogen značaj z jasno izraženimi konturami. Svet literature je doživel povsem enak produkcijski razmah kot ostali medijski svetovi, poglejte, koliko novih romanov se pri nas napiše vsako leto, koliko jih je prevedenih ali se jih ponatisne, vsak pa ima tudi svojo fizionomijo.
Imamo anglosaški tip romana z jasno strukturo, fabulo, pogosto tudi natančnim zgodovinskim ozadjem, spet druge recepture omogočajo bolj svobodno, odprto formo. Sam sem si pri pisanju pogosto sugeriral, ne omejuj se, pojdi dlje, čim bolj razmakni plašnice, ki jih imamo vsi.
Nadrealna groteska se zdi najboljši možen pristop za učinkovito analizo stanja?
Smo ujetniki vzorcev, ki so za nas usodni in pogubni, od rojstva smo ujeti vanje, z njimi se hranimo in oni se hranijo z nami. Da takšno stanje presežemo, jih je treba predstaviti in razgaliti v umetniškem delu, v knjigi, sliki, na filmu.
Naloga se zdi skoraj nemogoča, družba je povsem polarizirana, in to na anahronističnih temah, kar nima para nikjer v svetu. Pisatelj je manipuliran in tudi sam poskuša manipulirati. Ob vsej predvidljivosti, kako bosta ob tej knjigi reagirala oba nasprotna pola družbe, vendarle obstaja možnost, da bo kdo, ki ni povsem imun za večdimenzionalnost sveta, začutil vso kompleksnost položaja. To je vsaj pobožna želja avtorja (smeh).
V tako shizofreni situaciji vsak pravzaprav posluša in bere predvsem tisto, kar si želi slišati ...
Resnično je vse, kar lahko mislimo. Skozi splet okoliščin smo prisiljeni stalno razmišljati o razkolu in spravi, vendar je to razmišljanje statično, zamrznjeno in neproduktivno, za številne je le vzvod za manipulativno politikantstvo. Vprašanje arhivov, o katerem se bomo odločali na referendumu, je zadnje v nizu dogodkov. Sam sem na smrt naveličan konflikta teh dveh polov, ki se napajata drug iz drugega, ker so za mojo generacijo in za tiste, ki prihajajo, pogubni. Izčrpavajo nas, jemljejo nam kreativno energijo, zato si želim izstopiti iz te tekme, ki ni moja.
Pogosto ste v tujini, bodisi na literarnih festivalih ali na rezidenčnih gostovanjih, eno zadnjih je bilo trimesečno bivanje v Švici. To je verjetno pomemben predah za ohranjanje umetniške in intelektualne kondicije zunaj naelektrene slovenske atmosfere?
Pravzaprav bi povsem enako lahko funkcioniral tudi kje na Goričkem, tukaj gre zgolj za vprašanje, koliko se znamo upreti pritiskom in indoktrinacijam. Sicer pa je naša percepcija tujine zmotna ali vsaj pomanjkljiva, prepričani smo, da, denimo, drugod nimajo težav. Imajo jih, res pa je narava teh težav drugačna in jih tudi drugače rešujejo.
Mi pa ostajamo samozadostna izolirana enklava?
Seveda se položaj spreminja, Slovenci v določeni meri postajamo svetovljani, vendar počasi in s pridržkom. Slovenijo si želimo ohranjati lepo, čisto in nedotaknjeno, nekakšen naš rezervat, v katerem lahko uganjamo norčije, tujina pa je zanimiva zgolj kot turistična destinacija.
Struktura družbe je skoraj primerljiva s fevdalizmom, kjer se v izoliranem, zamejenem območju izvaja določena politika, medtem ko ostajajo ljudje, ki so z znanjem in sposobnostmi primerljivi s tujino, bolj ali manj nemočni. Ali pa so izgnani, kar potrjuje številka triindvajset tisoč predvsem mladih ljudi, ki so lani zapustili Slovenijo. In to so v veliki meri najsposobnejši. Mene zanimajo evropski in svetovni problemi, ne mislim, da je, denimo, problem afriških beguncev le problem Italije, ki se nas ne tiče.
Sami boste očitno vztrajali?
Prepričan sem, da se je treba boriti proti strukturam, ki si domišljajo, da lahko ohranijo stare privilegije ne glede na posledice, ki so se izkazale za katastrofalne. Vendar ne gre zgolj za starejše generacije, tudi mlajše so kontaminirane. Kontaminirane in vzgojene, da se pridružijo enemu ali drugemu taboru.
