Tiskane izdaje
Maroškemu kralju Mohamedu VI. se je v sredo zvečer lahko močno kolcalo: disidentski publicist Ali Amar, ki se je pred kratkim pridružil pisateljici Zineb El Rhazoui v ljubljanskem zatočišču za preganjane pisatelje, je analiziral maroško novejšo zgodovino in ga predstavil kot tirana s politično podporo Francije.
Maroški pisatelj in novinar Ali Amar je leta 1997 soustanovil in nato vodil prvi neodvisni tednik v Maroku Le Journal hebdomadaire, ki je udrihal po maroškem monarhičnem sistemu, januarja 2010 pa je tednik pod odločno prisilo oblasti ugasnil.
Angažiranost je Amar plačal s preganjanjem, višek je bil predlanskim, ko so policisti ob 5.45 sredi Casablance brez sodnega dovoljenja vdrli v stanovanje Amarjeve partnerke Zineb el Rhazoui, aktivistke, ustanovne članice gibanja MALI (Mouvement alternatif pour les libertés individuelles) in gibanja 20. februar, ki je sopobudnik arabske pomladi. Odpeljali so ju na dvanajsturno zaslišanje. To je bila tretja aretacija še ne tridesetletne Maročanke, Amar, avtor kritične knjige o Mohamedu VI., jih je nehal šteti.
Zdaj sta oba za najmanj dve leti pristala v ljubljanskem zatočišču za preganjane pisatelje Icorn, mreže mest, ki na pobudo Salmana Rushdieja nudijo varnost preganjanim. El Rhazoui je prišla sem, ker so ji grozili s smrtjo, Amar se ji je pridružil pred kratkim.
Njegova knjiga Mohammed VI, le grand malentendu (Mohamed VI., veliki nesporazum) razkriva resnično stanje prvih desetih let Mohamedovega kraljevanja in je v Maroku prepovedana, v Franciji, kjer živi velika skupina maroških izseljencev, pa so je prodali več kot trideset tisoč izvodov.
Amar je v sredo povedal, da knjige v Maroku pač ni, ko po njej vprašaš v knjigarni francoske verige Fnac v Marakešu, »puščavskem Parizu«, prodajalci molčijo. V pariških Fnacih jo seveda dobiš.
Verjetno je podobno z njegovo novo knjigo – prejšnji mesec je namreč založba Calmann-Lévy izdala njegovo novo knjigo Paris-Marrakech: argent, pouvoir et réseaux (Pariz–Marakeš: blišč, oblast in mreže; napisal jo je z Jean-Pierrom Turquoijem), v kateri raziskuje skoraj incestne vezi med maroškimi in francoskimi elitami v času arabskih revolucij. Ravno o tem je v sredo zvečer v dvorani društva pisateljev na Tomšičevi v Ljubljani Amar spregovoril na dolgo in široko.
Maroko, kakršen se je izrisal iz njegove pripovedi (vprašanja mu je postavljal dr. Miha Pintarič), ni idilična počitniška destinacija, kakršna je v prospektih turističnih agencij, ampak v kremplje tiranskega kralja ujeta dežela, v kateri so državljani lahko le podložniki.
Podložniki kralja, ki ga njegovi »doktorji za spin« sprenevedavo imenujejo »kralj ubogih«, a je vse kaj drugega. Po ugotovitvah revije Forbes je njegovo osebno premoženje vredno več kot dve milijardi dolarjev.
S svojimi podjetji je popolnoma vpet v maroško gospodarstvo in trditev Zineb el Rhazoui, da gre od vsakega evra, ki ga porabiš, nekaj tudi v njegov žep, ni izmišljena.
Amarjeva knjiga razkriva tesne in skrbno prikrite povezave med francoskimi in maroškimi elitami, kakor so razvidne, ko osvetliš senčno plat Marakeša, »saharskega Pariza«: na eni strani desettisoči v bedi, brez vode in elektrike, streljaj proč luksuzni hotelski kompleksi, prestižne vile, zasebna posestva in palače.
Marsikatera prestižna vila je maroško darilo, s takim darilom so očitno zaprli usta tudi zmeraj kritičnemu razvpitemu filozofu Bernard-Henriju Lévyju: v Marakešu ima zmeraj kritični dežurni intelektualec prestižni riad, palačo, ki jo je pred neželenimi pogledi radovednežev obdal z visoko ograjo. Da jo je postavil na črno, oblasti ne moti.
Razkritje diplomatskih depeš na strani WikiLeaks pred dvema letoma je prineslo na plan poročilo diplomata iz Casablance State Departmentu, v katerem omenja »grozljivo pohlepnost« elitnega kroga kraljevih častilcev: dvor brezsramno izrablja državne institucije za pridobivanje podkupnin.
Uradni Pariz se spreneveda o kraljevih demokratičnih reformah, Amarjevo pripovedovanje pa govori o tem, da je prava demokracija še daleč. Še zmeraj vso državo obvladuje sistem makhzena, privilegijev, ki kralju omogočajo v Maroku obvladovati vse, tudi budno spletno policijo in cenzorje.
Amar pravi, da bo lahko kaj spremenila generacija zdajšnjih dvajsetletnikov, ki zadnje mesece vročično živi v »stanju vstaje« in si daje duška na socialnih omrežjih. Še so na spletu, še zmeraj zahtevajo, naj Mohamed izgine, pravi Amar. Bo Elizejska palača to dovolila? Dvom je upravičen.
