Tiskane izdaje
Nobelova nagrada za književnost kanadski pisateljici Alice Munro po literarnih merilih ni presenetljiva, po žanrskih pa vsekakor, saj švedska akademija še ni nagradila avtorja kratkih zgodb.
Alice Munro pa je objavila štirinajst zbirk zgodb in le en roman.
Munrojeva večinoma piše o ženskih temah, junakinje njenih zgodb so povsem običajne ženske, vendar se v njihove usode vpletajo dramatični dogodki, od nezvestobe in laži do umora, ki jim spremeni življenje in jih za vselej zaznamuje. Zgodbe se zdijo resnične, še več, včasih celo avtobiografske.
Prav življenje, to navadno vsakodnevno menjavanje dneva in noči, je bistvena značilnost njenega pisanja. V njenih zgodbah se pojavljajo smrt, ljubezen, služba, zakonska zveza, nezvestoba, rojstvo – vse to je nekaj naravnega.
Ničesar v življenju se ni treba bati, celo smrti ne. Berljivost njenih zgodb nas potegne v poseben svet, ki mu je težko določiti čas in kraj. V njih ni prisiljenega intelektualiziranja, liki ne živijo glamuroznega življenja, dialogi so preprosti, kot so v resničnem vsakdanjem življenju za družinsko mizo. Prav ta preprostost v nagovarjanju bralca nas povezuje z liki, z njihovimi dejanji in čutenji, kajti v njih ne prepoznavamo le sebe, temveč tudi svoje prijatelje, sosede, sodelavce ...
Kratke zgodbe so v literarnem svetu, tudi med bralci, precej podcenjene v primerjavi z romanom, vendar za Alice Munro to ne velja povsem, saj jo izjemno cenijo tudi veliki romanopisci. Jonathan Franzen, na primer, jo naravnost kuje v zvezde. »Munrojeva je ena od peščice piscev, ki jih imam v mislih, kadar rečem, da je književnost moja religija,« je napisal.
Globina in modrost
Vsaka zgodba Munrojeve ima globino, modrost in natančnost, za kar nekateri romanopisci potrebujejo celo večnost. Alice Munro je briljantna kronistka življenja in res je, da se v njenem pisanju zrcalijo tudi delčki njenega življenja. Prvič se je poročila leta 1949 z Jamesom Munrojem, ko je bila stara komaj dvajset let. V zakonu je bila 23 let in rodila štiri hčere, ena od njih je umrla petnajst dni po rojstvu. Leta 1972 se je ločila in se štiri leta pozneje poročila z Geraldom Fremlinom.
Munrojeva si je očitno dobro zapomnila, kako je biti zakonska žena v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so bili mladi možje strogi do svojih žena. Pred zakonom, do nedavnega, piše Munrojeva v eni od kratkih zgodb, so bili še komične figure klecajočih kolen in obupni v svojih seksualnih mukah, medtem ko so zdaj, z zagotovljeno posteljo, postali odločni. Ženske so si tudi takrat, seveda ko so bili možje v službi, dovolile vračanje v nekakšno drugo adolescenco, v vedro brezbrižnost kot v gimnazijskih dneh.
Ti despotski možje in dekliške žene v njenih zgodbah tvorijo svet, v katerega vstopajo in iz njega izstopajo prijatelji in prijateljice iz otroštva, oboževani in zavrženi ljubimci, prizadete ljubimke, pozabljeni soprogi, seksualno osvobojene mame ... V njih je veliko nepričakovanega, kar prinese življenje, če smo spontani in neobremenjeni. Če pa se na milost in nemilost prepuščamo toku, namesto da bi na dogodke vplivali sami, je življenje povsem drugačno.
Munrojeva piše odlično, izvirno in nekako v starinskem slogu. Osredotoča se na razvoj zgodbe in karakterjev, na življenjske situacije in obrate, tok njene pripovedi ni samemu sebi namen. O ženskih temah piše nevsiljivo in brez feministične poze. »Nisem feministična avtorica, ampak sem feministka. Nisem ena tistih, ki bi nosila transparente po ulici, prav tako se ne želim politično angažirati,« je izjavila.
Munro in Čehov
Njene pripovedi so umeščene v provincialni Ontario, v katerem je odrasla (študirala je na majhni univerzi, delala kot natakarica, rojevala, pozneje odprla knjigarno), vendar provincialno okolje ni zaznamovalo njenega duha. Zgodbe njenega podeželja so univerzalne, kakor so univerzalne zgodbe iz ruskih dač, ki jih je pisal Čehov, do danes nepremagljiv kronist melanholičnega vsakdanjika. Munrojevo številni kritiki primerjajo prav s tem pripovednim mojstrom.
Med njima je ob številnih razlikah v resnici nekaj podobnosti, od katerih je najbolj očitna ta, da oba v ključnih trenutkih velikega pričakovanja odpeljeta zgodbo v nepričakovano smer – brez določenih srečnih in nesrečnih zaključkov, brez neresničnega idealizma. Zgodbe Munrojeve so romaneskno kompleksne in široko kontekstualizirane, kar je redko v tem žanru. Zgolj običajno življenje. Vendar ne gre za suho realistično pripovedovanje, temveč za nasprotje med željami in resničnostjo.
Literarni Mick Jagger
Za pisanje je Munrojeva prejela številne nagrade, med katerimi je bila doslej najdragocenejša man booker international, ki jo je dobila leta 2009 in jo mnogi štejejo za kompetentno alternativo Nobelovi. Takrat je premagala konkurenco, v kateri so bili dva nobelovca, Perujec Mario Vargas Llosa in trinidadsko-britanski pisatelj
Že nekajkrat je napovedala konec literarne kariere, vendar se je vedno znova vrnila k pisanju. To jo je spodbudilo k samoironični izjavi, da je literarni Mick Jagger.
