Tiskane izdaje
O katerem izgubljenem času govori Inkret v svoji objubilejni knjigi? Koga ta izguba prizadeva? Ko je pred nekaj dnevi predstavljal knjigo, je dejal, da ne išče izgubljenega časa (kakor Proust seveda), ampak mu gre za njegovo konstatacijo. Za ugotavljanje torej, za dognanja, ki ugotavljajo bistvo določenega časa. Toda kateri čas je njegov?
Dramaturg na poti kritika
Na zadnje vprašanje ni težko odgovoriti. Današnji sedemdesetletnik »obsega« kot aktivni spremljevalec svojega časa in nedvomno tudi kot njegov akter obdobje petdesetih let. Toliko je minilo, ko se je po končani gimnaziji v Celju vpisal leta 1962 na ljubljansko igralsko akademijo, današnjo AGRFTV, na program za dramaturgijo. Približno takrat se je pričelo njegovo profesionalno opazovanje sveta, ki se je kmalu dopolnilo z delom dramaturga, nato gledališkega kritika, pa profesorja ter dekana na omenjeni akademiji, urednika in pisca spremnih besed ter avtorja številnih publikacij in monografij, pa tudi konkretnih dramatizacij (na primer Desetega brata, Kersnikovih romanov).
Pomembno je dejstvo, za tole mesto izjavljanja še prav posebej, da je bil Inkret v letih 1970–1980 zaposlen na Delu kot novinar v kulturni redakciji, pisal je seveda največ o teatru. Zarezo predstavlja odhod v pokoj leta 2006, ko se je, tako kaže, docela posvetil urednikovanju Kocbekovih zbranih del; doslej je izšlo dvanajst knjig, lani je objavil tudi obsežno biografijo o njem (In stoletje bo zardelo).
Čas junaštva in čas miru
Tako smo navedli nekaj bistvenih biografskih dejstev o Andreju Inkretu, razporejenih v času, nismo pa odgovorili na vprašanje, kateri ali nemara kakšen je »njegov« izgubljeni čas. Tudi na to vprašanje površen odgovor ni težak; ne gre za čas kot objektivno kronologijo, ampak čas kot zgodovinsko kategorijo. Gre za obdobje po drugi svetovni vojni, ko je začela moč ideologije popuščati, ne da bi razpadla, ugodnosti socialnega in materialnega življenja pa naraščati. Hkrati gre za čas, ki se je nadaljeval v razpad družbenega sistema in v državno osamosvojitev.
V eseju Iz avtopsije (2001) – govori torej o (samo)opazovanju – je Inkret zelo natančno označil svojo izkušnjo časa: »Moja življenjska izkušnja je namreč mirnodobna, v celoti civilna in v tem smislu skromna, 'zgodovinsko' marginalna: nikakršnih junaških podvigov in bojev ni v njej, nobenih Jaspersovih mejnih situacij, v katere bi me postavila čas in zgodovina in v katerih bi šlo, recimo, za vse ali nič, stavo na življenje in smrt, kakor na primer partizanom, ki so v tisti strahoviti zimi 1941–1942 odhajali vzdigovat slovensko revolucijo v notranjske gozdove in ki so v imenu svojih visokih vrednot nosili glavo v torbi. Ni mi bila dana identifikacija, kakršno ekstatično izpoveduje Kocbek (...).«
Inkret torej jasno loči med »mirnodobskim« časom, ki mu je (bil) edini dan, in časom, ki je bil dan generaciji ali dvema pred njim, ki sta bili postavljeni pred hude zgodovinske preizkušnje in z njimi povezane ekstatične identifikacije. Toda če tega časa ni bilo mogoče neposredno doživeti, je o njem še zmeraj mogoče premišljevati in se, kar je še veliko bolj otipljivo, soočati z njegovimi neposrednimi nosilci, z udeleženci časa, v katerem je šlo za »vse ali nič«.
Akterji duhovne drame
Tako sicer nismo prišli do nedvoumnega odgovora, kaj ali kateri je naslovni izgubljeni čas, nakazuje pa se odgovor na vprašanje, ki je bistveno povezano z vsebino pričujoče knjige. Namreč, kateri bistveni interes je opredeljeval Inkretovo polstoletno intelektualno delo? – To so bila vprašanja in z njimi povezane osebnosti, ki so pričale o pravkar minuli zgodovini, o vojni in revoluciji, o narodu in svobodi.
Vsa ta vprašanja in osebe je avtor postavil v prvo poglavje svoje knjige, kjer na začetku dominira Ahac, torej Dušan Pirjevec; s Kocbekom, s katerim se Inkret ukvarja že dve desetletji, sta centralni figuri slovenske »eksistencialne« in torej tudi duhovne drame 20. stoletja. Z njima je bistveno povezano vse, kar Inkret razume kot glas avtentične nemirnodobske zgodovine. V tem poglavju so se znašli še Prešernov Črtomir, pa Jančarjeva drama o povojnih pobojih (Halštat) in vprašanje o narodu in vlogi literature, približano skozi vlogo Rudija Šeliga v času osamosvajanja. V tem kontekstu je treba videti tudi Inkretov interes za druge sodobnike, ki so še lahko pričali o »herojskem« času: za Josipa Vidmarja, Vitomila Zupana, Dominika Smoleta, Marjana Rožanca, zlasti pa, povejmo še enkrat, za Edvarda Kocbeka.
Inkreta zanimajo predvsem osebe, dejstva in pojavi, v katerih še prebiva jasna sled polpretekle zgodovine. V tem smislu je bil del intelektualne bratovščine, večina je žal med pokojnimi, ki je po vojni reflektirala velike dogodke iz slovenske zgodovine prejšnjega stoletja in poskušala razreševati (ali dodatno kopičiti) protislovja, ki so obremenjevala slovenski povojni čas in so se pravzaprav zavlekla v današnjega.
Drugo poglavje te knjige prinaša znamenite Inkretove kolumne iz Naših razgledov (od novembra 1989 do maja 1992), v tretjem so štirje daljši intervjuji z njim. V zadnjem, najkrajšem poglavju, je objavljen spis iz sedanjosti (O izgubljenem času, dvajset let pozneje, november 2012). Tam uvodoma izvemo, da avtor z izgubljenim časom ni mislil na poosamosvojitveno evforijo in sedanjo bedo – uganko o izgubljenem času pa lahko razrešimo z ugotovitvijo, da polstoletni čas, o katerem govori knjiga, ni bil izgubljen. Vsaj za Andreja Inkreta ne.
