Tiskane izdaje
Pred približno dvema letoma nas je skupina zanesenjakov – denimo Viktor Markežič, Patrik Peroša, Danijel Starman, Peter Kovačič Peršin, Franc Kunej in Duša Krnel Umek – naslovila na predsednika države predlog, da bi našemu pesniku, pisatelju, prijatelju in strastnemu patriotu Bertu Pribcu podelil najvišje državno priznanje.
Priznanje je prejel »za prizadevno uveljavljanje slovenske istrske kulture in prispevek k premoščanju slovenske politične razdvojenosti«. To je morda le majcen, simboličen dodatek k nagrajenčevim dosežkom, a hkrati velika nagrada za Primorsko.
V obrazložitvi, ki sva jo pretežno pripravila s Peršinom, smo Berta Pribca opisali kot staroselskega Istrana, Šavrina in Slovenca, ki je slovenski jezik in kulturo ponesel v svet s številnimi pesniškimi zbirkami, prevodi, knjigami, eseji, razpravami in članki.
Rodil se je leta 1933 v Slovenski Istri, gimnazijo je končal v Kopru in v Ljubljani študiral primerjalno književnost. Med študijem se je ukvarjal s časnikarstvom in kot prevajalec sodeloval pri mednarodni komisiji za razmejitev med tedanjo Jugoslavijo in Italijo.
Leta 1959 je odšel v tujino zaradi policijskih pritiskov, ker je hrabro odklonil, da bi vohunil za komunistično oblast (ta pogumna zvestoba svoji vesti je še danes njegova odlika). Marca 1960 je odpotoval na Južni križ, v Avstralijo, kjer je najprej opravil maturo iz angleščine, nato strokovno šolo iz knjižničarstva in kasneje magisterij iz medicinskega bibliotekarstva.
Po nekajkratnem postanku v Narodni biblioteki Avstralije se je zaposlil kot zdravstveni bibliotekar na avstralskem zveznem ministrstvu za zdravje, kjer je odgovarjal za dvanajst medicinsko-farmacevtskih in zdravstvenih knjižnic, postal je tudi svetovalec za zdravstveno informatiko pri Svetovni zdravstveni organizaciji.
Bil je pobudnik in sourednik dvestoletne spominske bibliografije avstralskega zdravstva ter spisal prek petdeset strokovnih razprav. Vseskozi je bil aktiven član slovenske zdomske skupnosti, najprej v Slovenskem društvu v Melbournu, po preselitvi v Canberro pa med tamkajšnjimi Slovenkami in Slovenci, za katere je petnajst let urejal radijske oddaje v slovenskem jeziku.
Pesnik slovenske diaspore
Bert Pribac je na domačih tleh znan predvsem po pesniških zbirkah Bronasti tolkač (1962), V kljunu golobice (1973), Prozorni ljudje (1991), razširjeni in novi zbirki Bronasti tolkač (2000), Kiss me, Koštabona, poljubi me (2003) in Vonj po jasminu (2008). Literarna kritika ga je označila za enega najvidnejših literatov slovenske diaspore.
Prevedel in uredil je več knjig, ki tvorijo most med avstralskim oziroma angleškim in slovenskim slovstvom: Konec sanjske dobe (antološki prerez sodobne avstralske aboriginske poezije, 2003), Vesolje okrog kuščarja (izbor iz avstralske poezije 20. stoletja, 2003) in Zajemalka časa (izbor petih avstralskih pesnikov, 2005).
V angleščino je prevedel Pavčkovega Jurija Murija in libreto operete Planinska roža Radovana Gobca. V sodelovanju z avstralskim pesnikom in literarnim zgodovinarjem Davidom Brooksom je prevedel Kosovelov Zlati čoln (The Golden Boat), ki je izšel pri ugledni založbi Salt v Cambridgeu (2008), iz francoščine pa tudi znamenite pesmi Omarja Hajama Rubajati (2007).
Nagrajenec je tudi plodovit esejist. Objavil je več kot dvesto esejev in razprav v angleškem ter slovenskem jeziku; pisal je za emigrantske časnike in literarne revije, v zadnjih desetletjih pa je vse pogosteje ustvarjal v domovini. V avstralskem tisku in na radiu je priobčil več esejev o slovenski kulturi in zgodovini, s katerimi je seznanjal tamkajšnjo javnost o naši samobitnosti.
Za pravico
Po skoraj polstoletnem zdomstvu se je leta 2004 vrnil v Slovensko Istro, v samostojno, mlado evropsko državico, v kateri je postal prodoren budilec slovenstva v domačem okolju in kritičen glas, ki odmeva po dolini šentflorjanski.
V knjigi Piranski zaliv je piranski (2010) je Bert Pribac angažirano in poznavalsko zagrizel v kislo problematiko slovensko-hrvaške kopenske in morske razmejitve. Gre za pričevanje strokovnjaka in zavednega slovenskega Istrana, domačina, ki si prizadeva za pravično rešitev etnične meje med Slovenci in Hrvati v Istri, od katere je odvisno sožitje med narodoma in obema državama.
Pribac hrepeni in večno trepeta za slovensko besedo, ki jo je Alojz Gradnik takole lepo pobaral: Odkod privrel si sok besede naše? / Iz kraških hrastov, iz triglavske trave? / Iz strug globokih Save, Soče, Drave? / Si med vekov, nabran s panonske paše? Podelitev prestižnega državnega reda za zasluge našemu Bertu je spodbuden dokaz, da je vendarle mogoče postati prerok v lastni državi, čeravno je treba marsikaj oprostiti in potrpeti.
